Ivan Oražen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ivan Oražen
Portret
Rojstvo8. februar 1869({{padleft:1869|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})
Kostanjevica na Krki
Smrt11. marec 1921({{padleft:1921|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (52 let)
Ljubljana
DržavljanstvoFlag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg SHS
Poklickirurg

Ivan Oražen, slovenski zdravnik, * 8. februar 1869, Kostanjevica na Krki, † 11. marec 1921, Zeleni hrib, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodil se je kot nezakonski otrok v Kostanjevici na Krki, v hiši številka 24. Z materjo Ivano (r. 1843) sta živela v hiši Oražnovih, pod streho strica Franca. Oče, bogat sodnik, o njem ni hotel nič slišati. Po pripovedovanju služkinje Tonke sta se, ko je bil Oražen že odrasel, enkrat srečala v Ljubljani, kjer ga je oče tudi ogovoril, a ga je Ivan zavrnil, češ da ga ni hotel poznati, ko ga je potreboval, zdaj pa sam noče vedeti zanj. Med letoma 1875 in 1879 je v domačem kraju obiskoval osnovno šolo in bil med boljšimi učenci. Gimnazijska leta je pričel v Ljubljani, na Cesarsko-kraljevi državni višji gimnaziji, kjer se je moral znajti, kakor je vedel in znal, saj mu revna mati ni mogla ravno izdatno pomagati pa tudi pečat nezakonskega otroka mu v tistem času ni bil v prid. Vendar so premožni ljubljanski meščani revnim dijakom pomagali z denarno podporo, stanovanjem ali jim dajali hrano. Tako je Ivan od svojega 11.leta naprej dobival kosilo v bogati hiši ljubljanskih pivovarjev, pri Auerjevih. Tu je spoznal tudi bodočo soprogo Evgenijo (Ženi) Auer, hčerko podjetnika Georga Auerja, lastnika več ljubljanskih pivovarn in hiš. Zaradi negativnega spričevala se je 1888 prepisal na gimnazijo v Novem Mestu, kjer je 28. junija leta 1889 maturiral.

Ker je bil študij teologije brezplačen in so obstajali brezplačni internati, je mati želela, da bi postal duhovnik, toda sam se je po svojih nagibih in željah odločil za študij medicine na Dunaju, kamor se je vpisal jeseni leta 1889. Po ohranjenih pripovedih se je preživljal z najrazličnejšimi priložnostnimi deli. Oražen je študiral 11 let, 5.februarja 1900 pa je uspešno promoviral v Gradcu. Ni dovolj ohranjenih podatkov, zakaj je Oražen tako dolgo študiral in zakaj se je moral prepisati z Dunaja v Gradec. Domnevni so gmotni in politični razlogi: mučila ga je nesvoboda slovanskih narodov in se je družil z drugimi študenti iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Črne Gore, po nepreverjenih podatkih pa je bil celo predsednik Študentskega akdemskega društva Slovenija. Prav tako je verjetno da je v teh letih služil tudi obvezni vojaški rok.

Po končanem študiju se je 31-letni Dr. Ivan Oražen zaposlil v Deželni bolnici v Ljubljani kot pomožni zdravnik in kmalu napredoval, ker se je izkazal za zelo spretnega kirurga in porodničarja. Kot aktiven član sokolskega društva je bil zelo postaven moški s temnimi lasmi in modrozelenimi očmi. Z Evgenijo Auer (r. 1876), lepotico in tedaj mlado vdovo, se je poročil leta 1902. Živela sta na Wolfovi, kjer je imel Oražen tudi privatno prakso, po končanem sekundariju v Deželni bolnici. Kljub veliki ljubezni med Ivanom in Ženi, v zakonu ni manjkalo problemov: Ženi je bolehala, nista mogla imeti otrok in svaka Jurij in Pavel sta bila Oražnu nenaklonjena. Usoda je hotela tako da so vsi trije Auerjevi preminili prej kot Oražen in je bil on edini dedič velikega premoženja. Pivovarno sta z Ženi že pred njeno smrtjo zaradi finančnih težav prodala pivovarni Union leta 1909, brez dobička, saj je bilo podjetje v dolgovih. Sčasoma sta se Oražnova preselila na Dolenjsko cesto, saj je Ženi bolehala za tedaj neozdravljivo tuberkulozo in je v domačiji "Zeleni hrib" lahko iz hiše stopila direktno v gozd. Ženi je imela rada živali. Na Dolenjski cesti so imeli več psov, veliko papigo in Ženi se je rada vozila vozom, v katerega je bila vprežena koza. Del tega je opisal Janez Milčinski, pravnik in zdravnik, a kot otrok družinski prijatelj Oražnovih. Ženi je preminila za tuberkulozo 1919.

Kot ves čas politično aktiven je Ivan Oražen imel nemalo težav s tedanjo avstro-ogrsko oblastjo. Leta 1908 je bil izvoljen za poslanca v deželnem zboru. Bil je član Narodne napredne stranke, 1912 pa se je pridružil preporodovcem s protiavstrijskimi stališči. Med balkansko vojno 1912 je Ivan Oražen kot dobrovoljec sedem tednov delal v niški bolnišnici in po spominih napisal edino objavljeno knjigo leta 1913 "Med ranjenimi srbskimi brati". Po končani balkanski vojni je Oražna odlikoval srbski kralj Petar I. Karađorđević z redom Sv.Save III.stopnje. Zaradi vsega tega je bil osumljen in pod policijskim nadzorom in je bil med I.svetovno vojno premeščen v Gradec kot "slovenski agitator". Po prvi svetovni vojni pa je deloval pod okriljem Jugoslovanske demokratske stranke. Bil je tudi eden vidnejših članov sokolskega društva in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, v kateri je postal njen prvi starosta. Čeprav veliki Jugoslovan je v sokolski jugoslovanski zvezi doživel razočaranja zaradi nacionalnih razkolov. Oražen je bil skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani in kasneje njen največji mecen.

Umrl je v lastnem domu na Zelenem hribu 11. marca 1921. Ni prebolel soprogine smrti. Čeprav je bil odličnega telesnega zdravja, je bil duševno skrhan po teškem življenju, političnih razočaranjih in izgubi najbližje osebe in je vzel preveliko dozo barbituratov nekaj dni po 19-ti obletnici poroke. Njegovega pogreba se je udeležila velika množica ljudi, med njimi tudi dr. Baltić, dr. Ribnikar ter general Rudolf Maister. Samo tri take pogrebne sprevode je do tedaj doživela Ljubljana; leta 1881, ko so pokopali dr. Janeza Bleiweisa, »očeta slovenskega naroda«, leta 1917, ko je umrl Janez Evangelist Krek, »oče majske deklaracije« in leta 1921 na njegovem pogrebu, ko so se zbrale množice iz Ljubljane in Slovenije. Za ilustracijo kako veličasten pogreb je to bil priča 3000 prisotnih sokolov. Kasneje je 1000 sokolov slovesno označilo tudi rojstno hišo v Kostanjevici.

Oražnov dijaški dom leta 2009

Skoraj vso svojo lastnino (hišo na Wolfovi ulici 12, posestvo na Zelenem hribu, posestvo v Kostanjevici na Krki) je Oražen zapustil v upravljanje Medicinski fakulteti v Ljubljani. Pooblastil jo je, da v skladu z ustanovno listino ustanovi in vzdržuje zavod Oražnov dijaški dom, ki je prve prebivalce sprejel že leta 1925 in od tedaj ves čas opravlja svoje poslanstvo: v njem je od tedaj bivalo blizu 1000 študentov medicine in stomatologije. V oporoki je zapisal: V Oražnovem dijaškem domu naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani.Oražnovci s ponosom tradicionalno negujejo spomin na svojega dobrotnika s preizkusi znanja na brucovanjih in s srečanji v Kostanjevici.

Medicinski fakulteti je zapustil tudi Auerjeve dragocenosti, zlatnino, nakit, srebrnino in drugo, takoimenovan "Oražnov zaklad" iz katerih so nato naredili dekansko verigo in dekanski prstan - insignije, ki jih dekan nosi na svečanih podelitvah diplom. Arhitektka Bogica Pogačnik je ob oblikovanju insignij ohranila avtentičen videz večine dragocenih predmetov. Medicinski znanosti pa je zapustil tudi svoje telo.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]