Ivan Korvin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ivan Korvin
Portret
Hrvaški ban
Obdobje vladanja 1495–1498
Predhodnik Ladislav Kaniški
Naslednik Jurij Kaniški
Hrvaški ban
Vladanje 1499–1504
Predhodnik Jurij Kaniški
Naslednik Franc Balassa
Slavonski herceg
Vladanje 1490–1497
Zakonec Beatrica Frankopan
Potomci Elizabeta
Krištof
Hiša Hunyadi
Oče Matija Korvin
Mati Barbara Edelpöck
Rojstvo 2. april 1473
Budim
Smrt 12. oktober 1504 (31 let)
Krapina
Pokop pavlinska cerkev v Lepoglavi
Vera katoliška
Podpis Corvin János signature.jpg

Ivan Korvin (madžarsko Corvin János, hrvaško Ivaniš Korvin) je bil nezakonski sin ogrsko-hrvaškega kralja Matije Korvina in Barbare Edelpöck, herceg Slavonije in hrvaški ban, * 2. april 1473, Budim, Ogrsko kraljestvo, † 12. oktober 1504, Krapina, Hrvaška.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Baldassare Estense (1486): Portret princa Ivana Korvina

Rojen je bil v Budimu kot nezakonski sin ogrsko-hrvaškega kralja Matije Korvina. Oče ga je sprva nameraval prepustiti Cerkvi, ko je izgubil vsako upanje, da bo s kraljico Beatrice Neapeljsko imel kakšnega otroka, pa ga je izbral za prestolonaslednika. Obdaril ga je s častmi in bogastvom, da je postal daleč najbogatejši mogotec v državi. Imenoval ga je za princa z ogromnimi apanažami v Šleziji (Glogovska vojvodina), komandanta vseh trdnjav v kraljestvu in se poskušal dogovoriti za poroko z Bianco Marijo Sforza iz Milana. Poroko so preprečile spletke kraljice Beatrice.

Matija Korvin je poskušal doseči Ivanovo priznanje tudi pri svetem rimskem cesarju Frideriku III. in mu v zameno ponudil vse ali del osvojenega habsburškega dednega ozemlja. Pogajanja je prekinila Matijeva nenadna smrt in mladi princ se je znašel sam med številnimi sovražniki.

Obdobje po očetovi smrti[uredi | uredi kodo]

Neizkušen in omahljiv mladenič je hitro postal žrtev najbolj sramotnega šikaniranja. Najprej so ga prepričali, naj uradno odstopi od zahteve po prestolu, češ da bo v zameno dobil krono Bosne. Nato so ga prepričali, naj se z vsemi zakladi, ki jih je dobil od očeta, umakne na jug, potem pa so z vojsko krenili za njim in mu oropali vse premoženje.

Ogrska skupščina je medtem 15. julija 1490 za svojega kralja Vladislava II. Ogrskega izvolila češkega kralja Vladislava Jagelonskega. Ivan se mu je šel priklonit, da bi rešil vsaj nekaj svojega premoženja. Novi kralj ga je priznal za vojvodo Slavonije in Opave, pet let kasneje pa ga je prisilil, da se je naslovoma odpovedal. Med Maksimiljanovim napadom na Ogrsko se je izkazal kot lojalen ogrski kroni in kralju Vladislavu prepustil tri pomembne trdnjave: Pressburg (sedanja Bratislava na Slovaškem), Komárom in Tata, ki mu jih je zaupal oče. Ogrski mogotci na čelu s palatinom Štefanom Zapolyo, opogumljeni zaradi njegove popustljivosti, so od njega zahtevali skoraj vse njegove preostale posesti ga zapletli v dolgotrajne in drage sodne procese. Vse to so opravili povsem nekaznovano, ker so s podtikanji na svojo stran dobili brezbrižnega ogrskega kralja.

Hrvaški ban[uredi | uredi kodo]

Ivan Korvin se je leta 1496 poročil z Beatrico, hčerko hrvaškega mogotca Bernardina Frankopana Ozaljskega. Njegov status se je s poroko poboljšal in leta 1498 je bil izvoljen za bana Hrvaške in Slavonije. Od leta 1499 do 1502 je uspešno branil neosvojene dele Bosne pred Turki in naslednje leto kandidiral za palatina. Njegovo izvolitev so preprečili kraljica in drugi njegovi nasprotniki.

Umrl je v Krapini 12. oktobra 1504. Zapustil je sina Krištofa Korvina, ki je umrl 17. marca 1505, in hčerko Elizabeto, ki je umrla leta 1508.

Družinsko drevo[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Şerban ?
 
 
 
 
 
 
 
8. Vajk Hunyadi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
4. Ivan Hunyadi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
9. Elizabeta Morzsinai
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Matija Korvin
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Miklós Szilágyi
 
 
 
 
 
 
 
10. Ladislav Szilágyi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Elizabeta Szilágyi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
11. Katarina Bellyéni
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Ivan Korvin
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Barbara Edelpöck
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Vira[uredi | uredi kodo]

  • Kubinyi, András (2008). Matthias Rex. Balassi Kiadó. ISBN 978-963-506-767-1. 
  • Mureşanu, Camil (2001). John Hunyadi: Defender of Christendom. The Center for Romanian Studies. ISBN 973-9432-18-2.