Ivan II. Goriški

Ivan II. Goriški
Ivan II. Goriški
Rojstvo	cca. 1438; Lienz
Smrt	22. maj 1462; Grad Tirol, Lienz
Državljanstvo	Sveto rimsko cesarstvo
Poklic	grof
Naziv	Goriški grof, državni knez
Zakonci	neporočen

Ivan II. Goriški ( nemško Johann II. von Görz , slovensko Janž Goriški ali Ivan Goriški, italijansko Giovanni di Gorizia) rojen ok. 1438 – 22. maj 1462) je bil predzadnji goriški grof, ki je nosil naziv državni knez. Goriški grofiji je vladal od leta 1454 do svoje smrti.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Ivan II. je bil najstarejši sin goriškega grofa Henrika VI. (1376–1454) iz njegovega drugega zakona s Katarino, hčerko Nikolaja II. Gorjanskega (Miklós Garai), madžarskega Palatina. Pod dolgoletno vladavino njegovega očeta je goriška grofija strmo propadala. Henrik se je prvič poročil z Elizabeto (um. 1436), hčerko celjskega grofa Hermana II.. Po njeni zgodnji smrti pa je ostal zvest zaveznik celjskih grofov. S celjskim grofom Ulrikom II. sta leta 1437 podpisala pogodbo o dedovanju, zaradi katere sta bila v sporu z mogočnimi sosedi, Beneško republiko in habsburškim vojvodo Friderikom V. Avstrijskim (kasnejšim cesarjem Friderikom III.) in celo z drugo ženo.

Henrik se je strinjal, da bo svojega sina Ivana zaročil z Elizabeto Celjsko, hčerko grofa Ulrika II.. Elizabeta je bila zaročena z Matijo Korvinom, bodočim madžarskim kraljem, v jalovem poskusu sprave družine Celjskih in Hunyadijev. Elizabeta je umrla v najstniških letih, Ivan ali Janž Goriški pa je ostal neporočen.

Mladi Ivan je bil leta 1444 talec v Celju skupaj z mlajšim bratom Lenartom. Kot kaže kasnejša korespondenca s Katarino Branković, zadnjo celjsko grofico, je bil odnos med mladimi Goriškimi grofi in celjskim dvorom prisrčen. Njihovo ujetništvo lahko razumemo kot poskus, da goriške grofe zadržijo v celjski orbiti. Takemu zavezništvu je bil oče fantov močno naklonjen, nasprotovala pa jim je mati Katarina Gorjanska, ki je bila kljub sorodstvu s Celjani naklonjena Habsburžanom.

Po izpustitvi po očetovi smrti leta 1454 je Ivan prevzel vladanje v Gorici. Novembra 1456 je bil del spremstva Ulrika II. Celjskega in Ladislava Posmrtnega, ki naj bi prevzelo Beograjsko trdnjavo od vojakov Hunyadija, ki so ravnokar odbile osmansko obleganje. Hunyadiji so takrat Ulrika umorili. Ivan pa je nadaljeval z zahtevki dedovanja po izumrlih Celjskih in sicer posesti Ortenburga v vojvodini Koroški (okoli Millstatta in Špital ob Dravi ), ki so mejila na goriško palatinsko grofijo v zgornji Dravski dolini.

Njegov zahtevek so Habsburžani zavrnili. Nato je Ivan odšel in zasedel ter zaplenil posest Ortenburga, dokler ni bil dokončno poražen od sil habsburških cesarja Friderika III. leta 1460, pod poveljstvom Češkega vojskovodje Jana Vítovca, ki je pred tem služil Celjskim grofom. Na gradu Feldsberg je bila podpisana mirovna pogodba, po kateri se je bil grof Ivan prisiljen odpovedati posesti Ortenburg in kot odškodnino odstopiti dvanajst goriških trdnjav, vključno s svojo rezidenco Lienz na gradu Bruck . Njegov brat je s pomočjo svetovalca Virgila Grabenskega slednjega lahko povrnil, potem ko se je pokoril Habsburžanom.

Ivan II. je umrl leta 1462 v svoji rezidenci v Lienzu, kjer so njegovi podložniki za njim globoko žalovali, ker je bil zelo priljubljen. Nasledil ga je mlajši brat Lenart. Z Lenartovo smrtjo leta 1500 je rodbina goriških grofov izumrla.