Istrsko narečje
Istrsko narečje, tudi Istrskoslovensko narečje ali Slovensko istrsko narečje,[1] je eno od narečij, ki se govorijo v slovenski Istri. Kot del primorske narečne skupine se deli na rižanski in šavrinski govor.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Slovensko istrsko narečje govorijo Istrani slovanskih korenin, katerih jezikovna tradicija sega najverjetneje v 7. stoletje.
Druga narečja v Istri
[uredi | uredi kodo]Materni jezik večine pripadnikov avtohtone italijanske narodne skupnosti v Istri (v slovenskih obmorskih naseljih in v njihovem neposrednem zaledju) je istrobeneščina,[2] italijansko narečje, ki se govori že od časov Beneške republike, ko je bilo v Istri t.i. »Lingua franca«.[3] Istrsko beneško narečje je po koncu druge svetovne vojne in ukinitve ter delitve Svobodnega tržaškega ozemlja, z množičnim izseljevanjem mestnega italijanskega prebivalstva, v Istri izgubilo kar 90 odstotkov svojih govorcev, vendar pa je bilo leta 2021 vpisano v uradni Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.[4]
Razmejitev
[uredi | uredi kodo]Meje istrskega narečja ni mogoče natančno zarisati, vendar lahko rečemo, da le-ta poteka po črti od Miljskega zaliva, prek Kozine, Podgorja, Rakitovca na severovzhodu ter do slovensko-hrvaške meje na jugu. Rižanski govor se uporablja do črte Koper–Marezige–Zazid, južno od te ločnice pa se govori šavrinski govor.
Značilnosti istrskega narečja
[uredi | uredi kodo]Tako rižanski kot šavrinski govor temeljita na značilnostih dolenjskega in primorskega narečja, pri spreganju glagolov ne izražata dvojine, imata pa podoben besedni zaklad, s številnimi romanskimi izposojenkami ter eno samo kvantiteto naglašenih samoglasnikov.
Dolenjsko-notranjski izvor šavrinskega govora se kaže v šavrinskem ẹ. Šavrinski govor temelji na mešanju slovenskih, hrvaških in srbskih narečnih prvin, v povezavi z uskoško poselitvijo Istre v 16. in 17. stoletju. Od rižanskega govora se loči predvsem po tem, da ima v dolgih naglašenih zlogih večinoma same monoftonge.[5] Le-ti so znotraj šavrinskega govora prevladali na območju Rakitovca, Sočerge, Trebeš, Pomjana, Krkavč, Nove vasi nad Dragonjo, Kort in njihovi okolici.
Sklici in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Todorović, Suzana (2022). Istrskobeneški jezikovni atlas severozahodne Istre. Libris d.o.o., Italijanska unija, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. str. 17. COBISS 94818819. ISBN 978-961-6618-74-8.
- ↑ Todorović, Suzana (2022). Istrskobeneški jezikovni atlas severozahodne Istre. Libris d.o.o., Italijanska unija, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. str. 18. COBISS 94818819. ISBN 978-961-6618-74-8.
- ↑ Todorović, Suzana (2022). Istrskobeneški jezikovni atlas severozahodne Istre. Libris d.o.o., Italijanska unija, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. str. 18. COBISS 94818819. ISBN 978-961-6618-74-8.
- ↑ Todorović, Suzana (2022). Istrskobeneški jezikovni atlas severozahodne Istre. Libris d.o.o., Italijanska unija, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. str. 19. COBISS 94818819. ISBN 978-961-6618-74-8.
- ↑ Monoftong je enoglasnik.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]- DPM Koper, Slovar narečnih istrskih izrazov
- Karin Marc Bratina, Kultura v frazeologiji istrskega narečja
- Rada Cossuta (2002): Poljedelsko in vinogradniško izrazje v slovenski Istri. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.
- Rada Cossuta (2010): Romanizmi v poljedelskem in vinogradniškem izrazju slovenske Istre. Koper: Založba Annales.
- Rada Cossuta, Franco Crevatin (2005): Slovenski dialektološki leksikalni atlas slovenske Istre (SDLA-SI). Koper: Založba Annales.
- Rada Cossuta, Franco Crevatin (2006): Slovenski dialektološki leksikalni atlas slovenske Istre (SDLA-SI) II. Koper: Založba Annales.
- Tine Logar (1966): Slovenski govori v Istri in njihova geneza. V Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Str. 86-92. Ljubljana: ZRC SAZU ISJ Frana Ramovša.
Viri in literatura
[uredi | uredi kodo]- Logar, Tine, 1996: Članki za Enciklopedijo Slovenije. Istrsko narečje. Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Ljubljana: ZRC SAZU ISJ Frana Ramovša. 403–404.