Insubri

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ljudstvo Cisalpine Gaul 391-192 pr. n. št..

Insubri (latinsko Insubres) je naziv za keltsko ljudstvo, ki je v 1. tisočletju pr. n. št.. živelo na področju današnje Lombardije. Čeprav so v 3. st. p. n. št. imeli popolnoma keltski značaj, del zgodovinarjev verjame, da so nastali z mešanjem keltskih priseljencev z ligurskimi in italskimi staroselci. Insubri so znani po tem, da so osnovali naselje imenovabi Mediolanum, danas poznan kot Milano.

Insubri so leta 225. pr. n. št. sodelovali v velikem galskem pohodu na Italijo, ki so ga Rimljani razbili v bitki pri Telamonu. Dve leti kasneje so Rimljani, skupaj s svojimi cenomanskimi zavezniki, osvojili Acerrae, glavno oporišče Insubrov in jih potem še porazili v bitki pri Klastidijumu. Leta 221. p. n. št. so Rimljani osvojili Mediolanum, nakar so Insubri sprejeli njihovo oblast. V drugi punski vojni so Insubri leta 218. p. n. št. postali Hanibalovi zavezniki. Rimljani so postopoma zatrli njihov odpor, in so leta 194. p. n. št. Dobili status zaveznikov. Po tem je šla romanizacija Insubrov relativno hitro. Leta 89. p. n. št. so se po statusu izenačili z Latini, leta 49. p. n. št. pa dobili polno rimsko državljanstvo.

Danes se po Insubrih imenuje pokrajina Insubrija, insubrijski jezik pa je eden od dialektov lombardijščine.

Klasični viri[uredi | uredi kodo]

Insubre omenjajo Cicero, Polibij, Tit Livij, Plinij starejši, Strabon in Cecilij Stacij.

Etničnost Insubrov[uredi | uredi kodo]

Približna razporeditev jezikov v železni dobi v Italiji v 6. st. pr. n. št..

Glede na etnično poreklo Insubrov obstajata dve glavni teoriji. Prva jih vidi kot keltsko prebivalstvo in posledico migracij galsko-keltskih plemen proti severozahodu Italije v 7. in 6. stoletja pred našim štetjem in njihovem mešanju z domačini. Druga in bolj zanesljiva, ki temelji na arheoloških najdbah in njihovi analizi, jih vidi kot del italskih ljudstev.

Rimski zgodovinar Livij je pisal o Insubrih. Po njegovih spisih je vsa severna Italija (med severnimi in zahodnimi Alpami, reko Addo in Oglio na vzhodu in Apenini na jugu) utrpela v teku stoletij ponavljajoče vdore keltskih plemen iz regije Galije. Trdil je, da so pred invazijo v 4. stoletju pr. n. št. Obstajale še prejšnje iz okoli konca 7. in zgodnjega 6. stoletja p. n. št.

To hipotezo pa med starodavnimi zgodovinarji podpira le Livij, in ni nobene potrditve v arheoloških najdbah. Študija predmetov najdenih v grobovih kulture Golasecca med 10. in 4. stoletjem pred našim štetjem (datum prve keltskega vdora v severno Italijo) pa kaže postopen in počasen kulturni razvoj brez kakršnekoli korenite spremembe. Dejansko obstajajo pomembni elementi keltske kulture iz območja severno od Alp, vendar pa obstajajo tudi elementi sestavljeni iz venetske, halštatske in predvsem, etruščanske kulture, ki dokazujejo, da je bila keltizacija kulturna izmenjava in ne invazija.

Za izvor Insurbov bi lahko rekli, da so skupaj z drugimi narodi kulture Golasecca, prispeli v severno Italijo v obdobju med 2. tisočletjem pred našim štetjem do bronaste dobe, iz juga sodobne Francije, ki obsega del ligurskega ozemlja in nato ustvarili populacijo opredeljeno kot keltski-Ligurijci.

Kultura in družba[uredi | uredi kodo]

Kultura Insubrov je posledica počasnega in lastnega razvoja. Zahvaljujoč kulturnim in gospodarskim izmenjavam s sosednjimi območji, kot so Etrurija, Benečija in Narbonska Galija so Insubri vedeli za napredek in ustvarili posebno svojo družbo. Na podlagi arheoloških najdb domnevajo, da je šlo za oligarhično družbo, kjer je bila oblast v rokah nekaj gospodarjev.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Ardovino A.G., (2001)Archeologi e storici sulla Lombardia preromana, tra equivoci e prospettive, dall’etnogenesi alla Wölkerwanderung al diffusionismo, in La protostoria in Lombardia, (Atti del 3° Convegno Archeologico Regionale Como 1999), Como, pp. 77–96.
  • ARSLAN E. A., (2004) Dai Golasecchiani agli Insubri, in Celti dal cuore dell’Europa all’Insubria, Celti d’Insubria. Guerrieri del territorio di Varese, Catalogo della mostra (Varese, 28.11.2004-25.4.2005), pp. 18–25.
  • Berresford Ellis, Peter,(1998) Celt and Roman, The Celts in Italy, New York, St Martin's Press, ISBN 978-0094758209
  • De Marinis, Raffaele, (1991). "I Celti Golasecchiani". In Multiple Authors, I Celti, Bompiani.
  • De Marinis, Raffaele, (1990) Liguri e Celto-Liguri, Officine grafiche Garzanti Milano, Garzanti-Scheiwiller
  • Giangiulio, M., (1999)Storiografie, ideologie, metodologie. Ancora sul transitus Gallorum in Italiam in Livio (V,34-35) e nella tradizione letteraria, in Rassegna Studi del Civico Museo Archeologico di Milano 63-64, pp. 21–34.
  • GRASSI, M. T., (1995) La romanizzazione degli Insubri. Celti e Romani in Transpadana attraverso la documentazione storica e archeologica, Milano.
  • GRASSI, M. T., (1999) I Celti della Cisalpina Centrale: dall’ager Insubrium alla XI Regio Transpadana, in Insubri e Cenomani tra Sesia e Adige, Seminario di Studi (Milano 27-28.2.1998), “Rassegna di Studi del Civico Museo Archeologico e del Civico Gabinetto Numismatico di Milano”, LXIII-LXIV, pp. 101–108.
  • Lyvy, (2004) The War with Hannibal: The History of Rome from its Foundation Books 21-30: The History of Rome from Its Foundation Bks. 21-30, London, Penguin Classics, ISBN 978-0140441451

Polybius, (2010) The Histories(Oxford World's Classics), Oxford, Oxford University Press, ISBN 978-0199534708

  • Tibiletti, Bruno, M. G., (1978) "Ligure, leponzio e gallico". In Popoli e civiltà dell'Italia antica vi, Lingue e dialetti, ed. Prosdocimi, A. L.,129–208. Rome: Biblioteca di Storia Patria.
  • Tibiletti Bruno, M. G., (1981) "Le iscrizioni celtiche d'Italia". In I Celti d'Italia, ed. E. Campanile, 157–207. Pisa: Giardini.
  • Whatmough, J., (1933) The Prae-Italic Dialects of Italy, vol. 2, "The Raetic, Lepontic, Gallic, East-Italic, Messapic and Sicel Inscriptions", Cambridge, Massachusetts, Harvard University Press