Inkardinacija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Inkardinacija je splošno načelo v Rimskokatoliški cerkvi, po kateri mora biti vsak klerik inkardiniran oz. vključen v neko delno Cerkev oz. v ustanovo, ki ima pravico do tega[1]. Je eden najstarejših pravnih institutov znotraj Cerkve, saj se to načelo omenja že na nicejskem (325) in kalcedonskem koncilu (451)[2]. Načelo je v Zakoniku cerkvenega prava opredeljeno s kanonom 265.

Nositelji inkardinacije so tako lahko:

Inkardinacija je lahko:

  • izvirna: ko klerik prvič prestopi iz laiškega v kleriški stan in
  • izvedena: ko klerik zakonito prestopi v drugo nositeljico inkardinacije[4].

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 93.
  2. Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 93.
  3. Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 94.
  4. Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 94.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]