Pojdi na vsebino

Imperialni kolidž v Londonu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Imperialni kolidž v Londonu
Motolatinsko Scientia imperii decus et tutamen[a]
Moto v slovenščini
Strokovno znanje, kronska slava in zaščitnik imperija
Ustanovljena1907[2]
Tipjavna raziskovalna univerza
Finančni sklad
178,1 milijona GBP
(na 31. julij 2018)[3]
Proračun1,064 milijarde GBP
(2018/19)[3]
PredsednikAlice Gast
PredstojnikIan Walmsley
VisitorJacob Rees-Mogg
(kot Lord predsednik Sveta ex officio)
Akademsko osebje
4.390 (2018/19)[4]
Strokovni sodelavci
4.075 (2016/17)[4]
Št. študentov19.115 (2018/19)[5]
Dodiplomskih9.985 (2018/19)[5]
Podiplomskih9.130 (2018/19)[5]
KrajLondon,  Združeno kraljestvo
Barveimperialna modra     [6]
Spletna stranwww.imperial.ac.uk

Imperialni kolidž v Londonu (angleško Imperial College London, s polnim uradnim imenom Imperial College of Science, Technology and Medicine) je britanska javna raziskovalna univerza s sedežem v Londonu, ki ponuja študijske programe na področjih bioloških in fizikalnih znanosti, geologije, inženirstva, računalništva ter medicine.[7] V študijskem letu 2018/19 jih je obiskovalo približno 19.000 študentov.[5] Glavni kampus se nahaja v prestižni londonski četrti South Kensington (Westminster), leta 2012 pa je bil zgrajen še nov raziskovalni kampus v četrti White City zahodno od South Kensingtona. Poleg tega med drugim upravlja z več univerzitetnimi bolnišnicami, poskusnim območjem v Berkshireu in rudnikom v Cornwallu.[7][8]

Kolidž je bil ustanovljen s kraljevim odlokom leta 1907, leto kasneje pa se je pridružil sistemu Univerze v Londonu. Nastal je z združitvijo treh starejših ustanov: Kraljevega kolidža za naravoslovje (Royal College of Science, ustanovljen 1845), Kraljeve rudarske šole (Royal School of Mines, ust. 1851) ter Kolidža mesta in cehov (City and Guilds College, ust. 1884). Leta 1988 mu je bila priključena medicinska šola bolnišnice St. Mary's in kasneje še več drugih izobraževalnih ustanov.[7] Kljub formalnemu članstvu v sistemu londonske univerze je bil Imperialni kolidž delno samostojen; leta 2003 je pridobil pravico do samostojnega podeljevanja akademskih nazivov, dve leti kasneje pa so se pričela pogajanja o izstopu iz matične ustanove.[9] Leta 2006 je dejansko postal samostojna univerza.[10]

Na različnih mednarodnih lestvicah po akademskih in raziskovalnih dosežkih se Imperialni kolidž uvršča blizu vrha svetovnih univerz.[11][12][13][14] Štirje raziskovalci so prejeli Nobelovo nagrado v času, ko so tu delovali kot predavatelji: Derek Barton (kemija, 1969), Dennis Gabor (fizika, 1971), Geoffrey Wilkinson (kemija, 1973) in Abdus Salam (fizika, 1979).[15]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Moto in grb je kolidž pridobil s kraljevim odlokom leta 1908.[1]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »The College crest«. Imperial College. Pridobljeno 29. januarja 2019.
  2. »Charitable status«. Imperialni kolidž v Londonu. Pridobljeno 4. junija 2020.
  3. 3,0 3,1 »Annual Report and Accounts 2018–19« (PDF). Imperialni kolidž v Londonu. Pridobljeno 24. decembra 2019.
  4. 4,0 4,1 »Who's working in HE«. Higher Education Statistics Agency. Staff numbers by HE provider. Pridobljeno 1. marca 2020.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 »Where do HE students study?«. Higher Education Statistics Agency. Pridobljeno 4. junija 2020.
  6. »Brand colours«. Imperialni kolidž v Londonu. Pridobljeno 28. novembra 2018.
  7. 7,0 7,1 7,2 »Imperial College London«. Britannica Online. Pridobljeno 4. junija 2020.
  8. Coulson, Jonathan; Roberts, Paul; Taylor, Isabelle (2014). University Trends: Contemporary Campus Design. Routledge. str. 188. ISBN 978-1-317-63247-4.
  9. »University of London Council agrees withdrawal arrangements for Imperial College London«. Imperialni kolidž v Londonu. 5. oktober 2006. Pridobljeno 4. junija 2020.
  10. MacLeod, Donald (5. oktober 2006). »Imperial College splits from University of London«. The Guardian. Pridobljeno 4. junija 2020.
  11. »QS World University Rankings 2018«. Top Universities. 1. februar 2017. Pridobljeno 8. januarja 2019.
  12. »World University Rankings«. Times Higher Education. 26. september 2018. Pridobljeno 8. januarja 2019.
  13. »Reuters Top 100: The World's Most Innovative Universities – 2019«. Reuters. 23. oktober 2019. Pridobljeno 3. junija 2020.
  14. »ARWU World University Rankings 2019«. Academic Ranking of World Universities. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. avgusta 2019. Pridobljeno 27. maja 2020.
  15. »Nobel Laureates and research affiliations«. Nobelprize.org. Nobelov sklad. Pridobljeno 4. junija 2020.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]