Pojdi na vsebino

Ikbal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ikbal (osmanskoturško اقبال, latinizirano: ikbal) je bil naslov žena sultanov Osmanskega cesarstva, po rangu pod kadın.[1][2][3][4][5]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Beseda ikbal (اقبال) je arabska in pomeni dobra sreča[6] ali srečen.[7] Zgodoninarji so besedo prevajali kot srečnež ali izbranec.[8][9]

Položaji in naslovi

[uredi | uredi kodo]

Ikbal je bil naslov sultanove žene, ki ji ga je podelil on sam.[10] Število ikbal je bilo različno. Razvrščene so bile v več kategorij: glavna ikbal (starejša ikbal, starejši izbranka, starejša srečnica), druga ikbal (druga izbranka, druga srečnica), tretja ikbal (tretja izbranka, tretja srečnica), četrta ikbal (četrta izbranka, četrta srečnica) in tako naprej, [9][8][4] glede na vrstni red, po katerem jih je opazil sultan[2] in jih povzdignil na ta položaj. [11]

Ikbale so običajno imele pred svojim naslovom predpono, na primer iffetlü[12] (poštena, krepostna),[13] ali ismetlü[12] (krepostna) in pripono hanım,[12][14] hatun [15][16] ali kadın.[17][18]

Status

[uredi | uredi kodo]

18. stoletje

[uredi | uredi kodo]

Ikbale so se prvič pojavile proti koncu 17. stoletja,[4] med vladavino sultana Mustafe II. (vladal 1695–1703).[19] V 18. stoletju sta imela ikbale tudi sultana Mahmud I. (vladal 1730-1754) in Mustafa III. (vladal 1757-1773).[8]

V 18. stoletju so se ikbale imenovale kalfa, kar pomeni ljubica,[20][5] in kaže na njihov visok položaj v haremu.[5] Imele so svoje osebne služabnike[21] in vsake tri mesece 250 kurušev žepnine.[22]

19. stoletje

[uredi | uredi kodo]

Tradicija jemanja ikbal se je nadaljevala do 19. stoletja.[4] Izbirale so se med gediklijami.[23] Vsaka je imela svoj "nočni razpored" (nöbet gecesi).[2] Njihovo prejemki so znašali 20.000 kurušev letno.[24] Imele so osebne služabnike [4] in se razkošno oblačile.[4]

Vsaka ikbal je prebivala v svojem stanovanju [25] ali včasih v posebnem kiosku.[26] V 19 stoletju so imele v drugem nadstropju palače dve sobi. Ena je bila obrnjena proti Bosporski ožini in je služila kot salon, druga pa je gledala na vrtove palače in je služila kot spalnica.[27] Sultani so jih prihajali obiskovat, če so bile bolne ali če so imele otroke.[2]

V preteklosti se je domnevalo, da je noseča ikbal avtomatsko napredovala v kadın, vendar temu ni bilo tako.[28] Položaj kadın je lahko prevzela le, če je ena od kadın umrla[29] ali se ločila.[14] Na izpraznjeno mesto je napredovala najvišja ikbal.[4] Po sultanovi smrti so vse ikbal, ki niso imele otrok ali so rodile mrtve otroke, poročili z državniki, druge pa preselili v Staro palačo.[30]

Za ikbale je veljal isti zakon o dedovanju kot za druge ženske v haremu, vendar so jih običajno pokopali na častnih mestih.[31]

Častni naslov

[uredi | uredi kodo]

Med sultanovimi ženami, ki so jih tradicionalno naslavljali z ıkbal, so bile:

  • Nükhetsezâ hanım (1827–1850), žena sultana Abdulmedžida I.
  • Navekmisal hanım (1827–1854), žena sultana Abdulmedžida I.
  • Şayeste hanım (1836–1912), žena sultana Abdulmedžida I.
  • Serfiraz hanım (1837–1905), žena sultana Abdulmedžida I.
  • Müşfika kadın (1867–1961), žena sultana Abdula Hamida II.
  • Peyveste hanım (1873–1943), žena sultana Abdula Hamida II.
  • Fatma Pesend hanım (1876–1928), žena sultana Abdula Hamida II.
  • Behice hanım (1882–1969), žena sultana Abdula Hamida II.
  • Nevvare hanım (1901–1992), žena sultana Mehmed VI.
  • Nevzad hanım (1902–1992), žena sultana Mehmeda VI.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Brookes 2010, str. 6, 231.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Davis 1986, str. 2.
  3. Argit 2020, str. 41.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Sancar 2007, str. 115.
  5. 5,0 5,1 5,2 Peirce 1993, str. 142.
  6. Gibb, Sir Hamilton; Bowen, Harold (1957). Islamic Society and the West. str. 73.
  7. Catafago, Joseph (1873). An English and Arabic Dictionary in Two Parts Arabic and English and English and Arabic ... by Joseph Catafago. Quaritch. str. 791.
  8. 8,0 8,1 8,2 Argit 2020, str. 43.
  9. 9,0 9,1 Brookes 2010, str. 6.
  10. Saz, Leylâ (1994). The Imperial Harem of the Sultans: Daily Life at the Çırağan Palace During the 19th Century : Memoirs of Leyla (Saz) Hanımefendi. Peva Publications. str. 31. ISBN 978-975-7239-00-0.
  11. Sancar 2007, str. 102.
  12. 12,0 12,1 12,2 Karateke, Hakan T. (2004). Padişahım çok yaşa!:Osmanlı devletinin son yüz yılında merasimler. Kitap Yayınevi. str. 223. ISBN 978-9-758-70461-3.
  13. Karateke, Hakan T. (2007). An Ottoman protocol register:containing ceremonies from 1736 to 1808, BEO Sadaret defterleri 350 in the Prime Ministry Ottoman State Archives, Istanbul. Ottoman Bank Archive and Research Centre. str. 192. ISBN 978-9-944-73102-7.
  14. 14,0 14,1 Tuğlacı, Pars (1985). Türkiyeʼde kadın, Volume 3. Cem Yayınevi. str. 165.
  15. Argit 2020, str. 101.
  16. Tuğlacı, Pars (1985). Osmanlı Saray Kadınları. Cem Yayınevi. str. 165.
  17. Akyıldız (2018). Son Dönem Osmanlı Padişahlarının Nikâh Meselesi. str. 701–8.
  18. Hochhut, Pia. The Pious Foundation of Pertev Niyal - Remarks on the Steam Mills at Paşa Limanı (Üsküdar).
  19. Peirce 1993, str. 317.
  20. Argit 2020, str. 52.
  21. Peirce 1993, str. 317 n. 108.
  22. Davis 1986, str. 8.
  23. Argit 2020, str. 49.
  24. Davis 1986, str. 26 n. 57.
  25. Brookes 2010, str. 231.
  26. The Contemporary Review, Volume 70. A. Strahan. 1896. str. 791.
  27. Sancar 2007, str. 120.
  28. Davis 1986, str. 6.
  29. The Ottoman Empire in the Reign of Süleyman the Magnificent, Volume 1. Historical Research Foundation, Istanbul Research Center. 1988. str. 33. ISBN 978-9-751-70064-3.
  30. Davis 1986, str. 4.
  31. Davis 1986, str. 9.