Pojdi na vsebino

Humani papilomski virus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Humani papilomski virus
Specialnostinfektologija uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10B97.7
MKB-9078.1 079.4
DiseasesDB6032
eMedicinemed/1037
MeSHD030361

Humani papilomski virus (HPV) je virus iz družine papilomavirusov, ki lahko okuži človeka. Tako kot vsi papilomski virusi tudi HPV povzroča produktivne okužbe le v keratinocitih kože in sluznic. Večina od več kot 200 poznanih tipov HPV pri večini ljudi ne povzroča simptomov, nekateri tipi pa lahko povzročijo bradavice ali v majhnem odstotku primerov rak materničnega vratu, vulve, vagine in anusa pri ženski ter rak anusa in penisa[1] pri moškem. Povzroči lahko tudi rak glave in vratu (jezika, tonzil in grla).[1] Nedavno so HPV povezali s povečanim tveganjem za bolezni srca in ožilja-[2]

Več kot 30 do 40 tipov HPV se navadno prenaša s spolnim stikom in okuži anogenitalno področje. Nekateri spolno prenosljivi tipi HPV lahko povzročijo genitalne bradavice. Dolgotrajna okužba z visokorizičnimi tipi HPV (ti ne povzročajo bradavic) lahko povzroči prekancerozne lezije in invazivni rak.[3] Okužba s HPV je vzrok skoraj vseh primerov raka materničnega vratu.[4] Večina okužb s temi tipi pa ne povzroči bolezni.

Večina okužb s HPV pri mladih ženskah je prehodnih in nimajo dolgoročnega vpliva. V enem letu izgine sedemdeset odstotkov okužb, v dveh letih pa devetdeset odstotkov okužb.[5] Pri pet do deset odstotkih okuženih žensk okužba vztraja, kar močno zveča tveganje za nastanek prekanceroznih lezij materničnega vratu, ki lahko napredujejo v invazivni rak materničnega vratu. Proces navadno traja 10 do 15 let, kar pomeni številne priložnosti za zaznavo in zdravljenje prekanceroznih lezij. S standardnimi preventivnimi pristopi lahko napredovanje v rak preprečimo skoraj vedno, še vedno pa lezije povzročajo precejšnje breme, ki zahteva preventivne operacije, kar marsikdaj pomeni izgubo plodnosti.

V bolj razvitih državah se za zaznavo nenormalnih celic, ki bi lahko napredovale v rak, uporablja presejalni test PAP (Papanicolaouov test). V primeru njihovega odkritja je indicirana kolposkopija. Ob kolposkopskem pregledu se lahko odvzame bioptične vzorce in spremenjene predele z enostavnim posegom odstrani. To je lahko izrez z električno zanko ali zamrznjenje. Na ta način je mogoče preprečiti razvoj nenormalnega tkiva v rakasto raščo.

Razmazi PAP so v razvitem svetu zmanjšali incidenco in umrljivost zaradi raka materničnega vratu, v državah v razvoju pa ostaja umrljivost zaradi te vrste raka visoka. Ocenjuje se, da za njim vsako leto zboli 490.000 žensk, 270.000 pa jih umre.[6][7] K dodatnemu zmanjšanju bodo morda prispevala cepljenja proti virusnima tipoma 16 in 18 s cepivoma Cervarix in Gardasil.[6][8]

Prenašanje

[uredi | uredi kodo]

S humanim papilomskim virusom se okužba prenese zlasti s stikom s kožo, pri določenih tipih virusa predvsem s spolnim odnosom (vaginalnim, analnim ali oralnim). Okužba s HPV sodi med najpogostnejše okužbe, prenosljive s spolnim odnosom. Okužba pogosto ostane prikrita. Uporaba kondoma zmanjša verjetnost okužbe, saj preprečuje stik z bolezenskimi spremembami na koži in s spolnimi izločki, ki vsebujejo povzročitelje okužbe. Doslej zaščita pred okužbo pri uporabi kondomov ni dokazana.[9] Redkeje se virus prenaša s souporabo brisač, kozarcev in zobnih ščetk.

Do starosti 30 let je okuženih okoli 25 % žensk, po 30. letu pa še vedno do 8 %. Okužba se običajno pozdravi v času nekaj mesecev do enega leta.

Podatki o okuženosti moških so pomanjkljivi, saj se pri moških ne izvajajo redni testi na prisotnost okužbe. Kadar je okužena partnerica (pozitivni izid testa), je 70 % verjetnost, da je okužen tudi njen partner. Pri moških povzroča HPV zelo majhne lezije na penisu, ki povečini ostanejo neopažene.

Bolezenske posledice okužbe

[uredi | uredi kodo]
Tip HPV-ja Bolezen
HPV 6 in 11 (»low risk«) koničasti kondilom (genitalne bradavice, virusne bradavice na sluznicah) in Buschke-Löwensteinov tumor
HPV 6, 11 (»low risk«), 16, 18, 31 („high risk“) ploščati kodilom
HPV 16, 18, 31 (»high risk«) cervikalna intraepitelijska neoplazija (lahko vodi do raka na maternici)
HPV 16 (»high risk«) Bowenova bolezen, pri moških zlasti kot penilna intraepitelijska neoplazija (virusne bradavice na penisu): lahko vodi do eritoplazije ali raka na penisu
HPV 16, 18, 31 (»high risk«) vulvarna, analna in vaginalna intraepitelijska neoplazija
HPV 13, 32 (»low risk«) virusne bradavice na ustni sluznici
HPV 1, 2, 3, 4 navadna bradavica (na koži)
HPV 1, 2, 4 bradavice na podplatih
HPV 3, 10 verruca plana juvenilis
HPV 5, 8 („intermediate risk“), včasih tudi: 5, 8, 9, 12, 14, 15, 17, 19, 20, 21 in 47 epidermodysplasia verruciformis

Deloma povzeto po:[10]

Reference

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 »Genital HPV Infection — CDC Fact Sheet«. Centri za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC). 10. april 2008. Pridobljeno 13. novembra 2009.
  2. Kuo, HK; Fujise, K (1. november 2011). »Human papillomavirus and cardiovascular disease among u.s. Women in the national health and nutrition examination survey, 2003 to 2006«. Journal of the American College of Cardiology. 58 (19): 2001–6. PMID 22032713.
  3. Schiffman M; Castle PE (Avgust 2003). »Human papillomavirus: epidemiology and public health«. Arch Pathol Lab Med. 127 (8): 930–4. doi:10.1043/1543-2165(2003)127<930:HPEAPH>2.0.CO;2. ISSN 1543-2165. PMID 12873163.
  4. Walboomers JM; Jacobs MV; Manos MM (1999). »Human papillomavirus is a necessary cause of invasive cervical cancer worldwide«. J. Pathol. 189 (1): 12–9. doi:10.1002/(SICI)1096-9896(199909)189:1<12::AID-PATH431>3.0.CO;2-F. PMID 10451482.
  5. Goldstein MA; Goodman A; del Carmen MG; Wilbur DC (Marec 2009). »Case records of the Massachusetts General Hospital. Case 10-2009. A 23-year-old woman with an abnormal Papanicolaou smear«. N. Engl. J. Med. 360 (13): 1337–44. doi:10.1056/NEJMcpc0810837. PMID 19321871.
  6. 6,0 6,1 Kahn JA (Julij 2009). »HPV vaccination for the prevention of cervical intraepithelial neoplasia«. N. Engl. J. Med. 361 (3): 271–8. doi:10.1056/NEJMct0806938. PMID 19605832.
  7. »NCCC National Cervical Cancer Coalition«. Pridobljeno 1. julija 2008.
  8. Lowy DR; Schiller JT (2006). »Prophylactic human papillomavirus vaccines«. J. Clin. 116 (5): 1167–73. doi:10.1172/JCI28607. PMC 1451224. PMID 16670757.
  9. Winer R.L.; in sod. (2006). »Condom use and the risk of genital human papillomavirus infection in young women«. New England Journal of Medicine. 354 (25): 2645–2654. PMID 16790697.
  10. Peter Fritsch (2004). Dermatologie und Venerologie (2 izd.). Springer Verlag. ISBN 3-540-00332-0.