Grad Kuressaare
Grad Kuressaare | |
---|---|
Kuressaare linnus | |
Kuressaare, Estonija | |
Koordinati | 58°15′00″N 22°29′00″E / 58.25°N 22.48333°E |
Vrsta | grad |
Zgodovina nahajališča | |
Zgrajeno | 1380-ta (morda prej) |
Zgradil | Škof Ösel–Wiek (Saare-Lääne) |
Grad Kuressaare (estonsko Kuressaare linnus; nemško Schloss Arensburg), tudi škofovski grad Kuressaare, (estonsko Kuressaare piiskopilinnus) je grad v Kuressaareju na otoku Saaremaa v zahodni Estoniji.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Najzgodnejši pisni zapis, ki omenja grad Kuressaare, je iz 1380-ih let, ko je Tevtonski viteški red začel graditi za škofa iz Ösel-Wiecka.[1] Nekateri viri trdijo, da je bil prvi grad zgrajen iz lesa.[2][3] Ko so se prebivalci Saaremaae močno upirali tujim prizadevanjem, da bi jih pokristjanili, je bil grad nedvomno zgrajen kot del širših prizadevanj križarjev, da bi dobili nadzor nad otokom. Že od samega začetka je bila trdnjava škofa Saare-Lääne (nemško Ösel-Wiek) in je ostala ena najpomembnejših gradov škofije do razpada med livonsko vojno.[4]
Leta 1559 je Danska-Norveška prevzela nadzor nad Saaremaao in gradom Kuressaare. V tem času so bile utrdbe posodobljene. Po miru v Brömsebru, ki je končal vojno med Švedsko in Dansko-Norveško v letih 1643-1645, je Saaremaa prešel v švedske roke. Švedi so modernizacijo trdnjave nadaljevali do leta 1706. Po veliki severni vojni sta Saaremaa in grad Kuressaare postala del Ruskega imperija.
Ko so se meje Ruskega imperija postopoma pomikale naprej proti zahodu, je Kuressaare izgubil svojo strateško vrednost. Zlasti po finski vojni in tretji delitvi Poljske se je vojaški poudarek premaknil od Estonije. Leta 1836 se je po gradnji trdnjave Bomarsund na Alandu ruska posadka na Kuressaareju umaknila. Dejstvo, da gradu Kuressaare niso zasedle vojske, ki so se borile v Krimski vojni, kaže tudi na njegov izgubljeni strateški pomen.[5] V 19. stoletju so grad uporabljali kot ubožnico.
V letih 1904–12 sta grad obnovila arhitekta Karl Rudolf Hermann Seuberlich in Wilhelm Neumann.
Leta 1941 so grad kot trdnjavo uporabljale okupacijske sovjetske sile, ki so na grajskem dvorišču usmrtile 90 civilistov. Nacistična invazija in okupacija, ki je sledila, je na grajskih tleh ubila več kot 300 ljudi.[6][7][8][9][10]
Leta 1968 je potekala druga obnova, ki jo je tokrat vodil arhitekt Kalvi Aluve.[11]
Danes je v gradu muzej Saaremaa.
Arhitektura
[uredi | uredi kodo]Grad Kuressaare velja za eno najbolje ohranjenih srednjeveških utrdb v Estoniji.
Grad je poznogotskega sloga in ga odlikuje enostavnost oblike. Osrednja, tako imenovana samostanska stavba, je kvadratna stavba okoli osrednjega dvorišča. Tako imenovani obrambni stolp v severnem kotu doseže 37 metrov. Obrambna galerija z obzidjem, ki poteka po vrhu stavbe, je bila obnovljena v 1980-ih. Obnova vhodnega poslopja in vrat je prav tako rekonstrukcija. V notranjosti je grad razdeljen na klet, ki je bila uporabljena za skladiščenje in je bila opremljena s prefinjenim sistemom ogrevanja - hipokavst, ter glavno nadstropje, v katerem so bile najpomembnejše grajske sobe. Tu dvorišče obkroža samostan in poveže vse glavne prostore. Med njimi so pomembni refektorij, dormitorij, kapela in škofov bivalni prostor. V slednjem je prikazanih enajst baročnih izrezljanih epitafov plemičev iz Saaremae.[12]
Konec 14. in v začetku 15. stoletja je bilo okoli gradu zgrajeno obzidje dolgo 625 metrov. Zaradi izboljšav strelnega orožja so bili med 16. in 17. stoletjem dodani dodatni obrambni elementi. Erik Dahlbergh je zasnoval trdnjavo tipa Vauban z bastijoni in revelini, ki so še vedno v veliki meri nedotaknjeni. Ko je leta 1711 po veliki severni vojni ruska posadka zapustila trdnjavo, so namerno razstrelili več utrdb in grad, a so jih kasneje obnovili. Leta 1861 se je pretvorba bastijonov v park začela pod nadzorom riškega arhitekta H. Göggingena.[13]
-
Most do gradu
-
Glavna vrata
-
Notranje dvorišče
-
Opazovalni stolp
-
Razgled
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Viirand, Tiiu (2004). Estonia. Cultural Tourism. Kunst Publishers. str. 176–178. ISBN 9949-407-18-4.
- ↑ O'Connor, Kevin (2006). Culture And Customs of the Baltic States. Greenwood Publishing Group. str. 207. ISBN 978-0-313-33125-1. Pridobljeno 4. junija 2012.
- ↑ Jarvis, Howard; Ochser, Tim (2. maj 2011). DK Eyewitness Travel Guide: Estonia, Latvia & Lithuania. Dorling Kindersley. str. 32. ISBN 978-1-4053-6063-0. Pridobljeno 4. junija 2012.
- ↑ »History of the castle and fortress«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. avgusta 2020. Pridobljeno 26. decembra 2012.
- ↑ Taylor, Neil (2010). Estonia (6 izd.). Bradt Travel Guides Ltd. str. 254. ISBN 978-1-84162-320-7.
- ↑ Dragicevich, Peter; Ragozin, Leonid (2016). Lonely Planet Estonia, Latvia & Lithuania. Lonely Planet Global Limited. ISBN 9781760341442. Pridobljeno 26. junija 2020.
- ↑ »1941 EXECUTIONS IN KURESSAARE CASTLE« (PDF). Singing Revolution. Saarte Hääl Newspaper (“Voice of the Islands”). 13. september 1988. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. avgusta 2020. Pridobljeno 26. junija 2020.
- ↑ »Saaremaa Museum, Kuressaare«. The Baltic Initiative And Network. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. avgusta 2020. Pridobljeno 26. junija 2020.
- ↑ »Kuressaare Castle«. Spotting History. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. junija 2016. Pridobljeno 26. junija 2020.
- ↑ »Kuressaare Episcopal Castle«. Lonely Planet.
- ↑ Lang, V.; Laneman, Margot (2006). Archaeological research in Estonia, 1865-2005. Tartu University Press. str. 185. Pridobljeno 4. junija 2012.
- ↑ Tvauri, Andres (Autumn 2009). »Late medieval hypocausts with heat storage in Estonia«. Baltic Journal of Art History. Institute of History and Archaeology of the University of Tartu: 52.
- ↑ »Kuressaare castle park«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 26. decembra 2012.