Gozdarstvo v Sloveniji
Gozdarstvo v Sloveniji predstavlja manj kot odstotek državnega bruto domačega proizvoda[1] in zaposluje dokaj malo ljudi.[2] Gozdovi imajo za državo okoljski, socialni in gospodarski pomen, pomembni pa so tudi iz vidika turizma. Nacionalno strategijo gospodarjenja z gozdovi določa resplucija o nacionalnem gozdnem programu. Javno gozdarsko službo izvajata Zavod za gozdove Slovenije in Gozdarski inštitut Slovenije.[3] Leta 2010 je bilo skupno število zaposlenih v gozdarstvu, lesnopredelovalni industriji in papirni industriji 21.000.[2] Leta 2016 je gozdarska dejavnost predstavljala 0,7 % BDP oz. 279 milijonov €.[1]
Lastnik gozda je zakonsko dolžan zagotavljati ekološko, socialno in proizvodno funkcijo gozda, prav tako pa mora dopustiti prost dostop in lov ter rekreatirno nabiranje nelesnih dobrin.[3]
Pregled[uredi | uredi kodo]
Slovenija je ena najbolj gozdnatih držav v Evropi; gozd pokriva 58,2 % površja države. Lesna zaloga gozdov znaša 338 milijonov m3, od tega 46,5 % iglavcev in 53,5 % listavcev. Letni prirast lesa znaša okoli 8,5 milijona m3.[3]
Zaposleni v gozdarstvu[uredi | uredi kodo]
Povprečna bruto plača v gozarstvu po navedbah iz leta 2012 je znašala 1.123 €. Leta 2010 je bilo skupno število zaposlenih v gozdarstvu, lesnopredelovalni industriji in papirni industriji 21.000 (leta 2000 pa 28.300). Vključevanje ljudi v gozdarsko dejavnost se je povečala med evropsko gospodarsko krizo, najpogosteje pa je šlo za posameznike brez predhodnih izkušenj in usposobljenosti.[2]
Leta 2011 se je pri delu v gozdu smrtno ponesrečilo 18 zasebnih lastnikov gozdov in trije profesionalni delavci, opažen je bil trend povečevanja smrtnih poškodb.[2]
Pogozdovanje[uredi | uredi kodo]
Zaradi pogozdovanja z iglavci, ki imajo večji letni prirastek lesa kot listavci, se je veliko gozdov spremenilo iz listnatih v iglaste. Največ se poseka iglavcev, čeprav jih je še vedno manj kot listavcev.[navedi vir] Delež ogozdenelih površin se povečuje zaradi opuščanja kmetijskih zemljišč.[navedi vir] Območja z največjimi gozdnimi površinami so neposeljena ali pa so zelo redko poseljena. Gozdarstvo je tam glavna, ali pa celo edina gospodarska dejavnost.[navedi vir]
Lastništvo[uredi | uredi kodo]
Gozdovi so v Sloveniji večinoma v zasebni lasti; v zasebni lasti je 79 % gozdov, preostalih 21 % gozdov pa je v lasti države in občin.[3] Največji zasebni lastnik gozdov v Sloveniji je Rimokatoliška cerkev. [4]
Gozdovi v zasebni lasti[uredi | uredi kodo]
Gozdovi v zasebni lasti so pogosto majhni (velikost povprečne posesti je 2,6ha, 89 % posesti je pa manjših od 5ha), prostorsko razdrobljeni na več parcel (povprečno 2-3 ločene parcele) in pogosto v solastništvu (tretina gozdov je v lasti dveh ali več lastnikov). 11 % zasebnih lastnikov s parcelami, večjimi od 5ha, ima v lasti več kot polovico gozdov. Majhnost posesti preprečuje agregacijo lastništva v rokah velikih korporacij.[4]
Več kot polovica lastnikov zasebnih gozdov je starejša od 50 let; povprečna starost lastnikov je 58 let. Lastniki običajno gozdove skupaj z ostalo posestjo obdržijo do smrti. Nemalo lastnikov je tudi živečih v tujini (5 %), neznanih (4 %) ali mrtvih (2 %). Pogosti so spori med zasebnimi lastniki (tako med solastniki posesti, kot med lastniki sosednjih posesti (še posebej glede poteka meje med posestmi)).[4]
Po osamosvojitvi se je delež gozdov v zasebni lasti tekom denacionalizacije povečal. Povečal se je tudi delež lastnikov ženskega spola, ki je dosegel 42 % (enega najvišjih v Evropi).[4]
Gozdovi v cerkveni lasti[uredi | uredi kodo]
Največji zasebni lastnik gozdov v Sloveniji je Rimokatoliška cerkev. Cerkveni gozdovi so razdeljeni na samostanske, župnijske in nadškofijske.[4]
Izzivi[uredi | uredi kodo]
Slovenija ima pomankljive kapacitete za predelavo posekanega lesa; veliko lesa je tako nepredelano prodano v tujino.[2][5]
Slabo gospodarjenje[uredi | uredi kodo]
Zavod za gozdove Slovenije ugotavlja, da se že več časa v Sloveniji slabo gospodari z gozdovi. Veliko lesa, ki bi lahko bilo posekano in uporabljeno, ni izkoriščenega in v gozdu propade. Po žledolomu leta 2014 je npr. propadlo na tisočne m3 padlega drevja, ki bi lahko bilo pospravljeno in uporabljeno.[4]
K slabemu gospodarjenju prispeva majhnost in (prostorska kot lastniška) razdrobljenost gozdov v zasebni lasti. Lastniki z majhnimi posestmi pogosto nimajo finančnega interesa za delo v svojem gozdu (glede na zahtevan trud), lastništvu pa se ne odrečejo zaradi sentimentalne vrednosti in interesu po preživljanja časa v svojem gozdu. Lastniki majhnih zasebnih gozdov se prav tako selijo v urbana naselja, v preteklosti pa so bili lastniki in upravljatelji gozdnih posesti predvsem lokalni kmetje. Prav tako se povečuje delež lastnikov ženskega spola, ki se redkeje ukvarjajo z gozdarsko dejavnostjo (v preteklosti se je lastništvo prenašalo na moške potomce). Ženski lastniki so običajno bolj uzorni upravljatelji, saj se pri gospodarjenju pogosteje zanašajo na strokovnjake in usposobljene delavce.[4]
Zaradi večjega izkoriščanja gozda se je v preteklosti pokazala potreba po načrtnem gospodarjenju z gozdovi.[navedi vir] Po uvedbi se je na Slovenskem lesno bogastvo zelo povečalo.[navedi vir]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 »STA: Bruto dodana vrednost v gozdarstvu 0,7 odstotka BDP«. www.sta.si. Pridobljeno 11. marca 2021.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 »Število zaposlenih v gozdarstvu se zmanjšuje«. Dnevnik. Pridobljeno 11. marca 2021.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 »Gozdarstvo | GOV.SI«. Portal GOV.SI. Pridobljeno 2. marca 2021.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Kumer, Peter (9. avgust 2017). »Kdo so lastniki slovenskih gozdov? - Metina lista %«. Metina lista. Pridobljeno 2. marca 2021.
- ↑ »Zelenega bogastva ne znamo unovčiti«. www.delo.si. Pridobljeno 7. marca 2021.