Glinjani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Severno Polabje v 8.-10. stoletju; ozelmlji Glinjanov je v zgornjem levem kvadrantu
Severno Polabje v 8.-10. stoletju; ozelmlji Glinjanov je v zgornjem levem kvadrantu

Glinjani (gornjelužiškosrbsko Glinjany, nemško Linonen) so bili v primerjavi z Obodriti in Veleti majhno ljudstvo Polabskih Slovanov.[1] Prvič so bili omenjeni v zgodnjem 9. stoletju. Živeli so severno in vzhodno od Labe, južno od Veletov in Obodritov, severno od Hevelov in severovzhodno od Sasov.[2] Glinjani so bili morda podskupina Veletov[3] in pogosto pod oblastjo Obodritov. [4]

Lorških letopisi uvrščajo Glinjane med Vende.[5] Po Letopisih Frankovskega kraljestva so Glinjani in Smeldingi "prebegnili" k danskemu kralju Gudfredu, v odgovor pa je frankovski kralj Karel Mlajši opustošil njihovo deželo.[6] Glinjani so se verjetno podredili danski oblasti in tistega leta sodelovali pri napadu Dancev na Obodrite, kar je imelo za posledico uničenje velikega trgovskega središča Rerik.[7] Letopisi namigujejo, da so pred tem priznavali suverenost Frankov.[8] Namesto da bi Franki neposredno priskočili na pomoč svojim zaveznikom Obodritom z napadom na Dance, so se odločili za kazenski pohod proti šibkejšim Glinjanom in Smeldingom, ki so bili bolj dostopni in bolj neposredno nevarni, saj so živeli na meji frankovskega imperija.[9] Vojska, ki jo je osebno vodil sin cesarja Karla Velikega, je verjetno prihajala predvsem iz Nevstrije.[10] Medtem ko Letopisi Frankovskega kraljestva prikazujejo pohod kot frankovsko zmago, Lorški letopisi pohod opisujejo kot polomijo ali preobrat z velikimi izgubami na obeh straneh, ki mu je sledil umik Frankov.[11] Moissaški letopisi potrjuje, da je Karel Mlajši utrpel resne izgube.[12] Odziv Dancev, ki so zaprosili za mir, kaže, da je bil frankovski pohod vendarle uspešen.[13]

Leta 811 je Karel Veliki po letnem spomladanskem zboru poslal proti Glinjanom še eno kazensko odpravo.[14] Vojska je obnovila tudi trdnjavo Höhbeck, ki so jo uničili Veleti leta 810. V ta napad so bili morda vpleteni tudi Glinjani.[15] Po Moissaških letopisih so bile leta 811 opustošene tudi dežele Betincev.[16]

V kasnejših zapisih se Glinjani občasno omenjajo v povezavi z Obodriti. Leta 838 se je Ludvik Nemški uprl cesarju Ludviku Pobožnemu, medtem ko je danski kralj Horik I. zahteval, da cesar prenese oblast nad Obodriti na Dansko. Sledila je splošna vstaja med Polabskih Slovanov. V njej naj bi bili udeleženi Obodriti, Veleti, Glinjani, Lužiški Srbi in Kolodi.[17] Po Sanbertinskih letopisih je Ludvik Pobožni leta 839 proti Ododritom in Glinjanom poslal vojsko, sestavljeno iz Avstrazijcev in Turingov.[18] Fuldski letopisi omenjajo, da je leta 858 kralj Ludvik Nemški proti Ododritom in Glinjanom poslal vojsko pod poveljstvom svojega sina Ludvika Mlajšega.[19] Pohod je bil morda povezan z danskim napadom na Saško, omenjenim v Sanbertinskih letopisih.[20]

Glinjani so eno od ljudstev, navedenih v Katalogu trdnjav in regij severno od Donave, sestavljenem na dvoru Ludvika Nemškega med letoma 844 in 862, najverjetneje leta 845. Ljudstva, ki so živela na meji Ludvikovega kraljestva so navedena od severa proti jugu. Glinjani, "ki imajo sedem trdnjav", so omenjeni za Veleti in pred Bitinci, Smeldingi in Moričani, ki so združeni v celoto.[21]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Collins 1998, str. 167.
  2. ↑ Fried 2016, str. 485; Collins 1998, str. 167; zemljevidi v Scholz 1970, str. 52 in Goldberg 2006, str. 350–351.
  3. ↑ Nelson 1991, str. 47, op. 13.
  4. ↑ Reuter 1992, str. 41, op. 7; Melleno 2017, str. 379.
  5. ↑ Minois 2014, str. 537–538.
  6. ↑ Scholz 1970, str. 88.
  7. ↑ Collins 1998, str. 167; Minois 2014, str. 537.
  8. ↑ Melleno 2017, str. 363.
  9. ↑ Collins 1998, str. 167; Melleno 2017, str. 368.
  10. ↑ Minois 2014, str. 537.
  11. ↑ Minois 2014, str. 537; Fried 2016, str. 485.
  12. ↑ Kats & Claszen 2012, vol. II, str. 143; Minois 2014, str. 537.
  13. ↑ Melleno 2017, str. 368.
  14. ↑ Scholz 1970, str. 93.
  15. ↑ Minois 2014, str. 553–554.
  16. ↑ Kats & Claszen 2012, vol. II, str. 145; Rossignol 2019, str. 50.
  17. ↑ Goldberg 2006, str. 122–123, 134.
  18. ↑ Nelson 1991, str. 47.
  19. ↑ Abodrites and Linones.
  20. ↑ Goldberg 2006, str. 135, op. 73.
  21. ↑ Goldberg 2006, str. 135–136.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • The Annals of St-Bertin. Prevod: Janet L. Nelson. Manchester University Press. 1991.
  • The Annals of Fulda. Prevod: Timothy Reuter. Manchester University Press. 1992.
  • Carolingian Chronicles: Royal Frankish Annals and Nithard's Histories. Prevod: Bernhard Walter Scholz. University of Michigan Press. 1970.
  • Collins, Roger (1998). Charlemagne. Macmillan. doi:10.1007/978-1-349-26924-2.
  • Fried, Johannes (2016) [2013]. Charlemagne. Prevod: Peter Lewis. Harvard University Press.
  • Goldberg, Eric J. (2006). Struggle for Empire: Kingship and Conflict under Louis the German, 817–876. Cornell University Press.
  • Kats, J. M. J. G.; Claszen, D. (2012). Chronicon Moissiacense Maius: A Carolingian World Chronicle From Creation until the First Years of Louis the Pious (MA thesis). Leiden University.
  • Melleno, Daniel (2017). »Between Borders: Franks, Danes, and Abodrites in the Trans‐Elben World up to 827«. Early Medieval Europe. 25 (3): 359–385.
  • Minois, Georges (2014). Charlemagne. Perrin.
  • Rossignol, Sébastien (2011). »Aufstieg und Fall der Linonen. Misslungene Ethnogenese an der unteren Mittelelbe«. V Karl-Heinz Willroth; Jens Schneeweiß (ur.). Slawen an der Elbe. Wachholtz. str. 15–38.
  • Rossignol, Sébastien (2013). »Die Linonen zwischen Tat und Wort: Die Schriftquellen über die Entwicklung an der unteren Mittelelbe unter Berücksichtigung der interdisziplinären Forschungsergebnisse«. V Karl-Heinz Willroth; Hans-Jürgen Beug; Friedrich Lüth; Franz Schopper; Sebastian Messal; Jens Schneeweiss (ur.). Slawen an der unteren Mittelelbe: Untersuchungen zur ländlichen Besiedlung, zum Burgenbau, zu Besiedlungsstrukturen und zum Landschaftswandel. Beiträge zum Kolloquium vom 7. bis 9. April 2010 in Frankfurt a. M. Reichert. str. 135–150.
  • Rossignol, Sébastien (2019). »The Entry of Early Medieval Slavs into World History: The Chronicle of Moissac«. V Balázs Nagy; Felicitas Schmieder; András Vadas (ur.). The Medieval Networks in East Central Europe: Commerce, Contacts, Communication. Routledge. str. 43–57.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Glinjani&oldid=6063116«