Giuseppe Valadier

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pietro Labruzzi:
Portret arhitekta Valadiera
Art Institute of Chicago

Giuseppe Valadier (* 14. april 1762 Rim; † 1. februar 1839 prav tam) je bil italijanski arhitekt, izumitelj, arheolog, restavrator in zlatar.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rojen rimskim staršem (njegovi predniki so se izselili iz Francije v Rim leta 1714) je opravil vajeništvo kot zlatar v delavnici očeta Luigija in nadaljeval s poslom do leta 1827. Bolj ga je privlačilo gradbeništvo in posvetil se je delovanju v Rimu. 1781 je bil imenovan za stavbenika svetih palač (architetto dei Sacri palazzi) in papeškega sobnega stavbenika (architetto camerale 1786).[1]

Arhitekturo in restavratorstvo je študiral na Accademia di San Luca v Rimu. Za arhitekta svetih palač ga je imenoval Pij VI..

Ko so Francozi med Napoleonovimi vojnami v letih 1809-1814 in pod Pijem VII. zasedli Papeško državo, izgnali iz Večnega mesta ter odgnali v zapor papeža in druge vidne osebnosti, pa tudi ropali po Rimu - so mu kot potomcu Francozov zaupali varen prevoz naropanih umetnin v Pariz, ki jih je Papež moral odstopiti po Napoleonovi zmagi.

Umetniško delovanje[uredi | uredi kodo]

Leta 1790 je Pij VI. pridobil palačo Santobono na Trgu Navona za svojega nečaka Luigija Onesti-Braschija in med drugim naročil Valadierju načrte za preureditev palače; papež pa je njegove načrte zavrnil in dal Morelliju (1732-1812) palačo ponovno zgraditi v slogu, ki je temeljil na renesansi. To se je popolnoma ujemalo s kulturnimi in političnimi nameni Pija VI., a hkrati pojasnjuje dejstvo, da se je neoklasicizem v Rimu lahko razvil pozneje kot v preostali Evropi. Šele ko je Valadier dosegel vrhunec svoje ustvarjalnosti, je Rim sledil razvoju v drugih evropskih središčih.

Kot arhitekt je Valadier med drugim zgradil Teatro Valle (1819) ter fasadi San Pantaleon (1806) in San Rocco all'Augusteo (1834) v Rimu. [1] Kot arheolog je med letoma 1819 in 1822 delal na obnovi Koloseja in Titovega slavoloka ter od 1829 do 1835 na obnovi Portunovega templja (it.: tempio di Portuno).

Kot arheolog je od leta 1827 do 1832 skupaj z Antonijem Nibbyjem (1792-1839) vodil izkopavanja na Koloseju in na delu Rimskega foruma, s čimer je razkril prvotni tlak med Kolosejem in Konstantinovim slavolokom. Kopal je tudi pri Titovem slavoloku, pri Venerinem templju in na pobočjih Kapitola do Slavoloka Septimija Severa.[2]

Največji pečat pa je pustil kot mestni graditelj. Leta 1805 je začrtal potek nove Vie Flaminije. Leta 1811 je sledil generalni načrt za Via dei Fori Imperiali, ki so ga nato uresničili šele po Prvi svetovni vojni. Nadziral je tudi preoblikovanje "Piazza San Giovanni in Laterano" in načrtovanje Vile Torlonije v Rimu. Marsikak načrt je ostal zaradi pomanjkanja denarja in drugih okoliščin le na papirju, ali pa so ga uresničili bogati posamezniki. Villa Torlonia je načrt, ki ga je začel graditi 1806 za bankirja Giovannija Torlonia (1756–1829).[3]

Najbolj se je izkazal pri preoblikovanju Piazza del Popolo. Prvi osnutek je predložil že leta 1793, a da je končno bil trg prezidan čisto drugače med letoma 1811 in 1822.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Smrt in pogreb[uredi | uredi kodo]

Življenjske sile so mu začele pojemati. Zato se je sklenil umakniti v svojo hišico v Frascatiju. Vendar je 1839 še zasnoval pripravo za kanonizacijo štirih blaženih, ki jo je njegov sin Luigi Maria dokončal 6. maja. Zdravstveno stanje se mu je poslabšalo in izvedbe ni dočakal, saj je že 1. februarja 1839 umrl. Po njegovi želji so ga pokopali v cerkvi San Luigi dei Francesi, v kateri je bil tudi krščen takoj po rojstvu. [4]

Spomin[uredi | uredi kodo]

Sodeloval je tudi pri slovesnostih, ki jih opeva pesnik Vincenzo Monti, ter so spremljale Sveto leto, ki ga je kljub odsvetovanju nekaterih kardinalov, in izrecnemu nasprotovanju večine držav, napovedal, odprl in vodil Leon XII. leta 1825.

Vincenzo Monti: Spettacoli pirotecnici (italijanski izvirnik)[5] Vincenzo Monti: Ognjenometni prizori (slovenski prevod)

Per lui del ponto immemore mirabil cosa! in alto va la materia, e insolito porta alle nubi assalto.

Fosco di la profondasi il suol fulgente ai lumi e come larve appaiono cittá, foreste i fiumi

Zanj se dviga iz neznane točke čudovita stvar! gor gre zadeva, in nenavadno vodi kvišku do oblakov.

Temna globina zemlje zasije v luči in kakor ličinke izgledajo mesta, gozdovi in reke

Ocena[uredi | uredi kodo]

Čeprav ga imajo za glavnega predstavnika italijanskega neoklasicizma, je njegov izraz včasih bliže paladijevskemu slogu.[6].

Dela[uredi | uredi kodo]

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Enciclopedie on line
  2. Predloga:DBI
  3. Martina Tanga (14. april 2016). »Neoclassical architect and designer Giuseppe Valadier was born on this day, April 14, in 1762«. Italian Art Society. Pridobljeno 5. februarja 2023.
  4. Elisa Debenedetti (2020). »Valadier, Giuseppe«. Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 97 v Treccani. Pridobljeno 1. februarja 2023.
  5. P. Bargellini. L'Anno santo. str. 346.
  6. N. Pevsner, J. Fleming, H. Honour, op. cit., 1981
  7. (poljudno: Cerkev duš v vicah). Zahodno pročelje. it: Chiesa di Santa Maria del Suffragio (popolarmente detta delle Anime Sante).
  8. načrtoval Giuseppe Valadier (pozno 18. st.)
  9. it: Fontana della dea Roma, ki jo je zasnoval arhitekt Giuseppe Valadier med letoma 1811 in 1822 in izklesal Giovanni Cesarini leta 1823, da krasi severovzhodno stran trga Piazza del Popolo v Rimu (Italija).
  10. de: Transport der fertigen Glocke durch die Strassen von Rom. iz: Giuseppe Valadier: Disegni e spiegazione della fonderia: principio e termine della campana di San Petro, fusa dal Cav. Luigi Valadier e Giuseppe di lui figlio nell’anno 1786. Roma 1786.
  11. napravil Giuseppe Valadier v Petrovi stolnici v Rimu
  12. Pogled s Pincia proti zahodu

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(italijansko)
  • Paolo Marconi, Giuseppe Valadier, Roma, Officina Edizioni, 1964.
  • Attilio La Padula, Roma e la Regione nell'epoca napoleonica. Contributo alla storia urbanistica della città e del territorio, Roma, Istituto Editoriale Pubblicazioni Internazionali, 1969.
  • Elisa Debenedetti, Valadier: diario architettonico, Roma, Bulzoni, 1979.
  • Valadier. Segno e architettura, catalogo della mostra [Roma, Calcografia Nazionale, 15 novembre 1985 - 15 gennaio 1986] a cura di Elisa Debenedetti, Roma, Multigrafica editrice, 1985.
  • Emiliano Manari, Itinerario Valadier e Roma, in Domus n. 778, gennaio 1996.
  • Angela Montironi, Architettura neoclassica nelle Marche, Bologna, Minerva, 2000, raccolta di articoli già pubblicati, fra i quali: Il Valadier nelle Marche (1975); Il Valadier per Treia: il palazzo dell'Accademia Georgica (1997); Ville napoleoniche nel maceratese (1997).
  • Cristiano Marchegiani, Istruzioni per "un nuovo progetto di facciata" ed altre modifiche "suggerite" a Pietro Ghinelli per il progetto del teatro delle Muse di Ancona. Valadier occulto coautore?, in "Studia Picena. Rivista marchigiana di storia e cultura", Ancona, LXVIII, 2003, pp. 447–524.
  • Elisa Debenedetti, Vita di Giuseppe Valadier attraverso nuovi documenti, in "Studi sul Settecento Romano", n. 24, Architetti e ingegneri a confronto, III. L'immagine di Roma fra Clemente XIII e Pio VII, 2008, pp. 7–30.
  • Citeroni - Giuseppe Valadier, Raccolta di diverse invenzioni di N.° 24 Fabbriche contenenti chiese, ospedali, palazzi, casini di campagna ed altre, incise a bulino in N.° 24 tavole con le loro respettive piante e spaccati, Roma, Presso Agapito Franzetti al Corso sotto le Convertite, s.a. [1796].
  • Giuseppe Valadier, Progetti architettonici per ogni specie di fabriche in stili ed usi diversi, t. I, Roma 1807.
  • Id., Raccolta delle più insigni fabbriche di Roma antica e sue adjacenze misurate nuovamente e dichiarate dall'Architetto Giuseppe Valadier illustrate con osservazioni antiquarie da Filippo Aurelio Visconti ed incise da Vincenzo Feoli, Roma, Dai torchi di Mariano De Romanis e Figli, 1810-1826, 8 voll.
  • Id., Narrazione artistica dell'operato finora nel ristauro dell'Arco di Tito letta nell'Accademia Romana di Archeologia, li 20 dicembre 1821 da Giuseppe Valadier, Roma, Nella Stamperia De Romanis, 1822.
  • Id., L'architettura pratica dettata nella scuola e cattedra dell'Insigne Accademia di San Luca dal Prof. Accademico Signor Cav. Giuseppe Valadier data alla luce dallo Studente d'Architettura Civile Giovanni Muffati Romano, Roma, Per la Società Tipografica, 1828-1839, 5 voll.
  • Id., Breve cenno intorno alla nuova facciata della chiesa di San Rocco eseguita per testamentaria disposizione di Giuseppe Vitelli dall'Architetto Cavaliere Giuseppe Valadier, s.n.t.
  • Id., Opere di Architettura e di Ornamento ideate ed eseguite da Giuseppe Valadier ..., Roma, s.t., 1833.
(francosko)
  • Citeroni - Giuseppe Valadier, Collection de diverses inventions de N. 24 ° Les usines contenant des églises, des hôpitaux, des palais, des pays et des autres mess, gravé d'un Burin à N. ° 24 tables avec leurs plantes et répartition respettive, Rome, à Agapito Franzetti cours sous le convert, S.A. [1796].
  • Giuseppe Valadier, plans architecturaux pour toutes sortes d'usines dans différents styles et usages, t. I, Rome 1807.
  • Id., Collection des usines les plus distingués de la Rome antique et son adjacenze nouveau mesurée et déclarée par l'architecte Giuseppe Valadier illustré avec les observations antiques Filippo Aurelio Visconti et enregistré par Vincenzo Feoli, Rome, Dai presse Mariano De Romanis and Sons, 1810-1826, 8 vol.
  • Id., l'art narratif de l'œuvre jusqu'à présent dans les travaux de rénovation de l'Arc de Tito Letta Académie d'archéologie romaine, il 20 Décembre, 1821 par Giuseppe Valadier, Rome, The Printing House De Romanis, 1822.
  • Id., la pratique de l'architecture » L déterminée dans l'école et le président de l'Accademia di San Insigne Luca par le professeur académicien M. Cav. Giuseppe Valadier enfanté par l'architecture civile des étudiants Muffati John Romano, Rome, à la Société d'impression, 1828-1839, 5 vol.
  • Id., Court fit signe autour de la nouvelle façade de l'église de San Rocco réalisée par disposition testamentaire de Giuseppe Vitelli Chevalier architecte Giuseppe Valadier, s.n.t.
  • Id., Travaux d'architecture et d'ornement conçus et exécutés par Giuseppe Valadier ..., Rome, S.T., 1833.
  • Paolo Marconi, Giuseppe Valadier, Rome, atelier Editions, 1964.
  • Attilio La Padula, Rome et la région à l'époque de Napoléon. Contribution à l'histoire de la planification de la ville et le territoire, Rome, Istituto Editorial international Publications, 1969.
  • Elisa Debenedetti, Valadier: journal d'architecture, Rome, Bulzoni, 1979.
  • Valadier. Mark et architecture, Le catalogue de l'exposition [Rome, Gravure nationale, le 15 Novembre, 1985-1915 Janvier, 1986] par Elisa Debenedetti, Rome, édition Multigrafica 1985.
  • Emiliano Manari, Valadier et Rome Itinéraire, Domus n. 778, Janvier., 1996
  • Angela Montironi, l'architecture néo-classique dans la région des Marches, Bologne, Minerva, 2000, collection d'articles déjà publiés, y compris: Le Valadier dans la Marche (1975); Le Valadier Treia: le bâtiment de l'Académie Georgica (1997); Villas napoléoniennes à Macerata (1997).
  • Cristiano Marchegiani, Instructions pour le projet « un nouveau visage » et d'autres changements « suggéré » à Pietro Ghinelli pour la conception du Théâtre Muse à Ancône. occulte Valadier co-auteur?, dans "Etude Picena. Marche Magazine d'Histoire et de la culture", Ancône, LXVIII, 2003, p. 447-524.
  • Elisa Debenedetti, Giuseppe Valadier vie grâce à de nouveaux documents, dans « dix-huitième siècle Des études romaines », n. 24, Les architectes et les ingénieurs en comparaison, III. L'image de Rome, entre Clément XIII et Pie VII, 2008, pp. 7-30.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(italijansko)
(francosko)
(angleško)