George Benson

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
George Benson
Portret
George Benson leta 2009
Osnovni podatki
Rojstvo 22. marec 1943({{padleft:1943|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2] (75 let)
Pittsburgh[1]
Slogi jazz, R&B, soul, funk
Poklic kitarist, pevec, tekstopisec, jazz glasbenik, skladatelj, džez kitarist
Glasbila kitara, vokal
Leta delovanja 1954 (kot little (mali) George Benson)[3][4]
1964–danes
Založba Prestige Records (1964–65)
Columbia Records (1966–67)
Verve Records (1968)
A&M Records (1968–70)
CTI Records (1971–76)
Warner Bros. Records (1976–94)
GRP Records (1995–2005)
Concord Records (2006–danes)
Povezani
ustvarjalci
Jack McDuff, Earl Klugh, Al Jarreau, Joe Farrell, Count Basie Orchestra, McCoy Tyner, Joe Sample, Fuse One, Wes Montgomery, Django Reinhardt, Charlie Christian, Stevie Wonder
Spletna stran georgebenson.com
Prepoznavni instrumenti
Ibanez GB10 (lasten model)
Ibanez GB200 (lasten model)

George Benson,[5] ameriški kitarist, pevec in skladatelj, * 22. marec 1943, Pittsburgh, Pensilvanija, ZDA.

Svojo profesionalno kariero je začel pri 21. letih kot jazzovski kitarist. Benson uporablja posebno tehniko ubiranja "rest-stroke", kateri podobno so uporabljali nekateri gypsy jazz kitarist kot je Django Reinhardt.

Benson je prvič postal znan v 60. letih, ko je z Jackom McDuffom in drugimi igral soul jazz. Kmalu potem je začel uspešno solo kariero, kjer se je gibal med jazzom, popom, R&B petjem in scat petjem. Njegov album Breezin' je dosegel trikrat platinast certifikat[6] in je leta 1976 dosegel 1. mesto lestvice Billboard 200.[7] Njegovi koncerti v 80. letih so bili zelo dobro obiskani, še vedno pa ga poslušajo množice.[7] Leta 1996 je prejel zvezdo na Hollywoodski aleji slavnih.[8]

Biografija[uredi | uredi kodo]

Zgodnja kariera[uredi | uredi kodo]

Benson se je rodil in odraščal v Pittsburghu, v predelu Hill District.[9][10] Ko je bil star sedem let je v lekarni igral na ukulele, za kar je dobil nekaj dolarjev. V starosti osmih let je ob petkih in sobotah zvečer igral kitaro v nočnem klubu brez licence, policija pa je klub kmalu zaprla. Ko je dopolnil deset let je posnel svojo prvo singl ploščo, "She Makes Me Mad",[3] ki je izšla pri newyorški založbi RCA-Victor. Plošča je izšla pod imenom "Little Georgie".[9]

Benson je obiskoval šolo Schenley High School, na kateri je tudi maturiral.[11][12] Že v mladosti se je naučil igranja instrumentalnega jazza med nastopi z organistom Jackom McDuffom. Eden izmed njegovih zgodnjih kitarskih idolov je bil country-jazz kitarist Hank Garland.[13][14] Ko je dopolnil 21 let je posnel svoj prvi album, The New Boss Guitar of George Benson, kjer je sodeloval tudi McDuff.[15][5] Naslednji Bensonov album je bil It's Uptown,[16] kjer sta sodelovala tudi Lonnie Smith na orglah in Ronnie Cuber na bariton saksofonu.[5] Sledil je album The George Benson Cookbook,[17] z Smithom na orglah, Cuberjem na bariton saksofonu ter Marionom Bookerjem na bobnih.[5] Sredi 60. let je z Bensonom sodeloval tudi Miles Davis. Bensonovo igranje kitare lahko slišimo pri skladbi "Paraphernalia", ki je izšla na Davisovem albumu Miles in the Sky, ki jo je leta 1968 izdala založba Columbia Records.[18]

Benson je zatem sklenil pogodbo z jazz založbo Creeda Taylorja, CTI Records, pri kateri je posnel nekaj albumov z znanimi gostujočimi jazzisti. Njegov album iz leta 1974, Bad Benson,[19] je dosegel vrh Billboardove jazz lestvice, naslednika, Good King Bad[20] (51. mesto lestvice pop albumov) in Benson & Farrell (z Joejem Farrellom),[21] pa sta oba dosegla top 3 prodajane jazzovske albume. Benson je posnel tudi verzijo albuma Abbey Road, skupine The Beatles, The Other Side of Abbey Road,[22] ki je prav tako izšel leta 1969, in verzijo skladbe "White Rabbit", ki jo je originalno napisala in posnela skupina Great Society iz San Francisca,[23] skladba pa je postala znana po izvedbi skupine Jefferson Airplane.[23][5] V tem času je Benson veliko igral in snemal za druge izvajalce založbe CTI, vključno za Freddieja Humbarda in Stanleyja Turrentina. Bensona lahko slišimo sploh na Turrentinovem albumu Sugar.[24]

70. in 80. leta[uredi | uredi kodo]

Od sredine pa do konca 70. let, ko je snemal pri založbi Warner Bros., ga je začela poslušati nova množica poslušalcev. Leta 1976 je Benson izdal album Breezin',[25] s skladbo "This Masquerade", ki jo je sam odpel. Skladba je postala hit ter je osvojila grammyja za posnetek leta.[26] Ostale na albumu so instrumentalne, na albumu pa je izšla tudi verzija Felicianove skladbe "Affirmation". Breezin′ je bil pomemben album v zgodovini popularne glasbe – prvi jazzovski album, ki je postal platinast.[27][28]

Benson na festivalu Montreux, 1986

Leta 1976 je Benson, skupaj s soul pevko Minnie Riperton, ki so ji v začetku leta 1976 odkrili raka na dojki, šel na turnejo. Istega leta se je Benson, kot kitarist in spremljevalni vokalist, pojavil pri Wonderjevi skladbi "Another Star", ki je izšla na Wonderjevem albumu Songs in the Key of Life.[29] Benson je posnel tudi originalno verzijo skladbe "The Greatest Love of All" za Alijev biografski film, The Greatest,[30] kasneje pa jo je posnela tudi Whitney Houston pod naslovom "Greatest Love of All".[31][32] V tem času je Benson snemal z nemškim dirigentom Clausom Ogermanom.[33] Živi posnetek skladbe "On Broadway", ki jo je Benson posnel nekaj mesecev kasneje in je izšla na albumu Weekend in L.A.,[34] je prav tako osvojila grammyja.[35] V 60., 70. in 80. letih je sodeloval tudi s Freddiejem Hubbardom.

Založba The Qwest (pod lastništvom Warner Bros., ki jo je vodil Quincy Jones) je leta 1980 izdala Bensonov prebojni pop album Give Me the Night, ki ga je produciral Jones.[36] Skladba "Give Me the Night", ki jo je napisal Rod Temperton, se je uvrstila med top 10 R&B in pop lestvic.[37] Jones je Bensona spodbudil k iskanju vokalne inspiracije, ta pa je ponovno odkril Nata Cola, Rayja Charlesa in Donnyja Hathawayja. Vse to je vplivalo na izdajo nekaj njegovih vokalnih albumov v 90. letih. Kljub njegovem povratku k jazzu in igranju kitare, je Benson leta 2000 na albumu Absolute Benson[38] izdal vokalno-instrumentalno skladbo "The Ghetto", ki jo je sicer v originalu posnel Donny Hathaway.[39] Benson je sicer posnel še tri platinaste albume in dva zlata albuma.[32][40]

90. leta in sedanjost[uredi | uredi kodo]

Leta 1985 sta se Benson in kitarist Chet Atkins povzpela na smooth jazz lestvici s skladbo "Sunrise", eno izmed dveh skupaj posnetih skladb, ki sta izšli na Atkinsovem albumu Stay Tuned.[41] Leta 1992 je Benson sodeloval pri snemanju McDuffovega albuma Color Me Blue,[42] kar je bilo prvo Bensonovo sodelovanje z založbo Concord. Leta 2006 je Benson z založbo sklenil pogodbo[43] in z Alom Jarreaujem odšel na skupno turnejo po ZDA, Južni Afriki, Avstraliji in Novi Zelandiji, kjer sta promovirala njun album Givin' It Up,[44] ki je leta 2006 prejel dva grammyja.[45]

V počastitev dolgega partnerstva med Bensonom in podjetjem kitar Ibanez ter v počastitev 30 let Bensonove uporabe modelov GB Signature Models, je podjetje Ibanez ustvarilo omejeno število modelov GB30TH.[46] Leta 2009 je bil Benson počaščen s strani National Endowment of the Arts z naslovom Jazz Master, kar je najvišja ameriška jazzovska čast.[47] 25. julija 2009 je Benson nastopil na 49. Ohridskem poletnem festivalu v Makedoniji,[48] 27. julija pa je izvedel koncert v spomin Natu Kingu Colu An Unforgettable Tribute to Nat King Cole, kot del Mednarodnega jazzovskega festivala v Carigradu.[49] Konec leta 2009 je Benson zaključil snemanje novega albuma, Songs and Stories, katerega producent je bil John Burk, pri snemanju albuma pa sta sodelovala tudi studijska glasbenika David Paich in Steve Lukather.[50] Kot del promocije albuma, je Benson nastopil v oddajah Tavis Smiley Show,[51] Jimmy Kimmel Live![52] in Late Night with Jimmy Fallon.[53]

Benson leta 2012

Bensonova turneja je leta 2010 potekala po Severni Ameriki, Evropi in Tihooceanskem loku, vključno z nastopom na Singapurskem sončnem festivalu.[54] Marca 2011 je nastopil na jazz festivalu na Javi.[55] Istega leta je Benson izdal album Guitar Man, na katerem lahko slišimo revizijo njegovega igranja iz 60. in 70. let skupaj z zbirko verzij jazzovskih in pop standardov. Album je produciral John Burk.[56]

Junija 2013 je Benson izdal svoj četrti album pri založbi Concord Records, Inspiration: A Tribute to Nat King Cole, pri katerem so kot gostujoči izvajalci sodelovali Wynton Marsalis, Idina Menzel, Till Brönner in Judith Hill. Septembra je nastopil na festivalu Rock in Rio v Riu de Janieru. Nastop je zaznamoval 35. obletnico njegovega prvega nastopa na tem festivalu.[57]

Julija 2016 se je Benson, kot mentor, udeležil oddaje Guitar Star na televiziji Sky Arts, kjer so iskali najbolj nadarjenega kitarista v Združenem kraljestvu in na Irskem.[58]

Osebno življenje[uredi | uredi kodo]

Od leta 1965 je Benson poročen z Johnnie Lee. V svoji glasbi se osredotoča bolj na ljubezen in romantiko.[59] Benson je Jehovova priča.[60]

Diskografija[uredi | uredi kodo]

Studijski albumi[uredi | uredi kodo]

Albumi v živo[uredi | uredi kodo]

Kompilacijski albumi[uredi | uredi kodo]

  • Benson Burner (1976)
  • Blue Benson (1976)
  • Space (1978)
  • Mr.Mellow George Benson Greatest Hits (1978)
  • The George Benson Collection (1981)
  • Exclusive Benson (1987)
  • Grand New World - Greatest Love Songs (1990)
  • Best of George Benson in the CTI/Kudu Years (2000)
  • The Ultimate Collection (2015)

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Grammyji[uredi | uredi kodo]

Seznam grammyjev, ki jih je prejel George Benson[61]

Leto Kategorija Naslov Opombe
1977 Najboljša instrumentalna R&B izvedba "Theme from Good King Bad"
1977 Najboljša instrumentalna pop izvedba Breezin'
1977 Posnetek leta "This Masquerade" Tommy LiPuma, producent
1979 Najboljša moška vokalna R&B izvedba "On Broadway"
1981 Najboljša moška vokalna jazzovska izvedba "Moody's Mood"
1981 Najboljša instrumentalna R&B izvedba "Off Broadway"
1981 Najboljša moška vokalna R&B izvedba Give Me the Night
1984 Najboljša instrumentalna pop izvedba "Being with You"
2007 Najboljša tradicionalna R&B izvedba "God Bless the Child" z Alom Jarreaujem & Jillom Scottom
2007 Najboljša instrumentalna pop izvedba "Mornin'"

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Record #120446901 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ SNAC
  3. ^ 3,0 3,1 Australian ABCTV Flashez intervju 1. januar 1977.
  4. ^ 45 Discography for Groove Records
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Ginell, Richard S. "George Benson - Biography". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  6. ^ "Gold & Platinum: Breezin'". RIAA (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  7. ^ 7,0 7,1 Roberts, David (2006). British Hit Singles & Albums (19. izd.). London: Guinness World Records Limited. str. 54. ISBN 1-904994-10-5. 
  8. ^ "Star of Recording: George Benson". walkoffame.com (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  9. ^ 9,0 9,1 Bird, Christiane (2001). The Da Capo Jazz And Blues Lover's Guide to the U.S. Da Capo Press. str. 196. ISBN 0306810344. Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  10. ^ Mitchem, Stephanie Y.; Townes, Emilie Maureen (2008). Faith, Health, and Healing in African American Life. ABC-CLIO. str. 111. ISBN 0275993752. Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  11. ^ "NEW – Pittsburgh's Schenley school – whose alums include Andy Warhol and George Benson – to close". The Tribune-Democrat. 26. junij 2008. Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  12. ^ Smydo, Joe (10. december 2005). "Panel to study if Schenley High can survive". Pittsburgh Post-Gazette. Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  13. ^ "Hank Garland living in shadow of his greatness". MSNBC. Associated Press. 8. julij 2004. Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  14. ^ Upchurch, Frances (20. december 1978). "But Hank Sugarfoot Garland Was To Play His Guitar Again". Spartanburg Herald-Journal. Pridobljeno dne 13. december 2012. 
  15. ^ Henderson, Alex. "George Benson / Brother Jack McDuff: The New Boss Guitar of George Benson". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  16. ^ Ginell, Richard S. "George Benson / The George Benson Quartet: It's Uptown". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  17. ^ Ginell, Richard S. "George Benson / The George Benson Quartet: The George Benson Cookbook". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  18. ^ Erlewine, Stephen Thomas. "Miles Davis: Miles in the Sky". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  19. ^ Jurek, Thom. "George Benson: Bad Benson". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  20. ^ Ginell, Richard S. "George Benson: Good King Bad". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  21. ^ Yanow, Scott. "George Benson / Joe Farrell: Benson & Farrell". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  22. ^ Ginell, Richard S. "George Benson: The Other Side of Abbey Road". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  23. ^ 23,0 23,1 Myers, Marc (31. maj 2016). "How Jefferson Airplane’s Grace Slick Wrote ‘White Rabbit’". The Wall Street Journal (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  24. ^ Jurek, Thom. "Stanley Turrentine: Sugar". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 13. december 2016. 
  25. ^ Ginell, Richard S. "George Benson: Breezin'". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  26. ^ "19th Annual Grammy Awards". grammy.com (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  27. ^ Gilchrist, Jim (19. julij 2015). "George Benson has no plans to hang up guitar". The Scotsman (angleščina). Pridobljeno dne 5. maj 2017. 
  28. ^ Morton, Brian; Cook, Richard (2010). The Penguin Jazz Guide: The History of the Music in the 1000 Best Albums. Penguin Books. ISBN 9780141048314. 
  29. ^ "Stevie Wonder: Songs in the Key of Life - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  30. ^ "Mandrill / Michael Masser / George Benson ‎– Muhammad Ali In "The Greatest" (Original Soundtrack)". Discogs (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  31. ^ "THE GREATEST LOVE OF ALL by WHITNEY HOUSTON". songfacts.com (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  32. ^ 32,0 32,1 "VH1 – Artists: George Benson". mtv.com (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  33. ^ "PART I - Claus Ogerman Pictorial Discography & Career Details". bjbear71.com (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  34. ^ Ginell, Richard S. "George Benson: Weekend in L.A.". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  35. ^ "1978 - 21st Annual GRAMMY Awards". grammy.com (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  36. ^ Ginell, Richard S. "George Benson: Give Me the Night". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  37. ^ "George Benson - Chart history: Hot R&B/Hip-Hop Songs". Billboard (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  38. ^ Ruhlmann, William. "George Benson: Absolute Benson". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  39. ^ "The Ghetto cover version". whosampled.com (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  40. ^ "Gold & Platinum: George Benson". RIAA (angleščina). Pridobljeno dne 14. december 2016. 
  41. ^ Koda, Cub. "Chet Atkins: Stay Tuned". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  42. ^ Wynn, Ron. "Jack McDuff: Color Me Blue". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  43. ^ Coveney, Janine (december 2006). "Al Jarreau and George Benson: A Long Time Coming". jazztimes.com (angleščina). Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  44. ^ Collar, Matt. "George Benson / Al Jarreau: Givin' It Up". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  45. ^ "2006 - 49th Annual GRAMMY Awards". grammy.com. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  46. ^ "GB30TH". ibanezrules.com. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  47. ^ National Endowment for the Arts. "NNEA Jazz Masters 2009". arts.gov. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  48. ^ "US guitarist George Benson performs in Ohrid". idividi.com.mk (angleščina). 25. julij 2009. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  49. ^ "16. Uluslararası İstanbul Caz Festivali Benson Konseriyle Kapandı". haberler.com (turščina). 28. julij 2009. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  50. ^ "George Benson: Songs and Stories - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  51. ^ "Jazz artist George Benson". pbs.org (angleščina). Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  52. ^ "Jimmy Kimmel Live Tomorrow Night, Wednesday Sep. 23!". georgebenson.com (angleščina). 23. september 2009. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  53. ^ Mergner, Lee (11. september 2009). "Jazz Articles: George Benson Appearing With The Roots on Late Night with Jimmy Fallon Show — By Lee Mergner — Jazz Articles". Jazztimes.com. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  54. ^ "Singapore Sun Festival 2010 Reveals a Stellar Line-up of Artists and Celebrities". marketwired.com (angleščina). 12. avgust 2010. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  55. ^ Kurniawan, Riandy (5. marec 2011). "Java Jazz Festival 2011: George Benson Tribute to Nat King Cole". jazzuality.com (angleščina). Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  56. ^ Lewis, Pete (maj 2012). "George Benson: Guitar Hero". bluesandsoul.com (angleščina). Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  57. ^ Suzuki, Shin Oliva (15. september 2013). "Benson e Ivan Lins levam 'risada mais gostosa' e choro ao Rock in Rio". globo.com (portugalščina). Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  58. ^ "Tony Visconti, George Benson and Miloš confirmed as mentors in Sky Arts’ new series of Guitar Star". sky.com (angleščina). 8. marec 2016. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  59. ^ Walden, Celia (6. april 2010). "George Benson interview: love songs are one of the things in life that last". Telegraph. Telegraph. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  60. ^ Johnson, Robert E. (1. maj 1989). "George Benson tells how he copes with fame, family, career and the stresses of show business". Jet Magazine. Jet Magazine. Pridobljeno dne 16. december 2016. 
  61. ^ "Past Winners Search". GRAMMY.com. Pridobljeno dne 16. december 2016. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]