Recenzor portala AllMusic, Richard S. Ginell, je o albumu zapisal, da se Pee Wee Ellis na treh skladbah izkaže kot aranžer big banda ter da ni nobeno presenečenje, da se zna Benson prilagajati različnim "groovom", čeprav včasih ritem sekcija, ki jo sestavljajo Ron Carter, Jack DeJohnette, Harold Mabern in Mobutu, "pošlje mešana sporočila".[1]
Recenzor portala All About Jazz, Dan Bilawsky, pa je zapisal, da so se številni Bensonovi projekti pri CTI Records opirali na aranžmaje Dona Sebeskyja, za ta album pa je Benson potreboval bolj "funky" zvok, ki ga je dosegel z aranžerjem Pee Wee Ellisom. Na koncu je še dodal, da je včasih Body Talk spregledan zaradi predhodnih uspešnih Bensonovih albumov Beyond the Blue Horizon in White Rabbit, a, da zaradi unikatnih aranžmajev vseeno sodi med izstopajoče Bensonove albume.[2]