Gambija (reka)
| Reka Gambia | |
|---|---|
 Reka Gambija v narodnem parku Niokolo-Koba | |
 Zemljevid porečja reke Gambije | |
| Lokacija | |
| Države | |
| Fizične lastnosti | |
| Izvir | Fouta Djallon |
| ⁃ lokacija | Prefektura Labé, Gvineja |
| ⁃ koordinati | 11°24′43″N 12°13′34″W / 11.412°N 12.226°W |
| ⁃ nadm. višina | 795 m |
| Izliv | Atlantski ocean |
⁃ lokacija | Banjul, Gambija |
⁃ koordinati | 13°28′N 16°34′W / 13.467°N 16.567°W |
⁃ nadm. višina | 0 m |
Gambija je 1120 km dolga reka v Zahodni Afriki, ki teče od vzhoda proti zahodu po ozemlju Gambije, Senegala in Gvineje. Ob izlivu v Atlantski ocean teče skozi Banjul, prestolnico Gambije. Spodnja, plovna polovica reke in nekaj ozemlja ob bregovih predstavljajo celotno ozemlje Gambije, najmanjše države v celinski Afriki.
Blizu izliva reke je otok James, ki je na UNESCOvem Seznamu svetovne dediščine kot zgodovinski spomenik.
Geografija
[uredi | uredi kodo]Reka Gambija je dolga 1120 kilometrov. Od Fouta Djallon teče proti severozahodu v regijo Tambacounda v Senegalu, kjer teče skozi Narodni park Niokolo-Koba, nato se ji pridružita Nieri Ko in Koulountou ter teče skozi slapove Barrakunda, preden pri Koini steče v Gambijo. Na tej točki reka teče večinoma proti zahodu, vendar v vijugasti poti s številnimi mrtvicami, približno 100 kilometrov od ustja pa se postopoma širi, na več kot 10 kilometrov, kjer se sreča z morjem.
Porečje
[uredi | uredi kodo]
Porečje reke Gambije se giblje od 69.536 do 77.054 km², odvisno od izvira.[1] Pokriva skoraj celotno državo Gambijo. Vendar pa je največji del v sosednjem Senegalu. Večino vode prejema iz reke Fouta Djallon v Gvineji. Dejanski obseg porečja sega v Gvinejo-Bissau in je odvisen od uporabljene metode merjenja. Mnogi viri tega ne potrjujejo.
Prehodi
[uredi | uredi kodo]Reko prečka več mostov. Največji in najbolj oddaljeni dolvodno je most Senegambia med mestoma Farafenni in Soma v Gambiji. Odprt je bil januarja 2019 in zagotavlja povezavo med odseki Transgambijske ceste na severnem in južnem bregu reke. Prav tako zagotavlja hitrejšo povezavo za senegalske tovornjake, ki potujejo v in iz izolirane province Casamance. Most je dolg 1,9 kilometra in nadomešča prej nezanesljiv trajekt za vozila. Za prehode vozil se zaračunava cestnina.
V zgornjem toku reke Gambije sta mostova pri Basse Santa Su in Fatoto, ki sta bila odprta oktobra 2021,[2] ter most v Senegalu pri Gouloumbouju.
Vsi drugi prehodi se izvajajo s trajektom, vključno s primarnim prehodom med Banjulom in Barro na ustju reke ali z majhnim čolnom.
Bolongi
[uredi | uredi kodo]Majhni pritoki na spodnjih delih reke se običajno imenujejo bolongi ali boloni. Mednje spadajo Sami Bolong, ki ločuje severni polovici osrednjega rečnega območja in zgornjega rečnega območja, Bintang Bolong, ki ločuje spodnje rečno območje od zahodnega obalnega območja, ter manjša vodna telesa, kot so bolongi Sofancama, Jurunku, Kutang, Nianji in Sandugu.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Med najstarejše znane prebivalce območja ob reki Gambiji spadajo Jola, Balante, Bainuk in Manjak.[3] Kartažanski raziskovalec Hanon Pomorščak je morda dosegel Gambijo med svojo odpravo v 5. stoletju pred našim štetjem.[4]
Po ustnem izročilu je v regijo v 14. stoletju prišlo veliko število priseljencev Mandinka iz Malija pod vodstvom Tiramakhana Traoreja, enega najvišjih generalov Sundiate. Nekateri sodobni zgodovinarji pa trdijo, da je relativno malo priseljencev, predvsem trgovcev z julami, namesto tega povzročilo postopen družbeno-kulturni premik k identifikaciji z etnično skupino Mandinka višjega statusa in vladajočim Malijskim imperijem.[5][6] Zaradi teh jul je Gambija postala pomemben del širše zahodnoafriške trgovinske mreže, kjer so se sol, školjke, železo, tkanine, slonovina, čebelji vosek, zlato, sužnji, usnje in drugo menjavali vse do reke Niger in naprej.[7][8]
Alvise Cadamosto, beneški raziskovalec, ki je delal za Portugalce, je leta 1455 postal prvi Evropejec, ki je priplul v Gambijo, reko pa je imenoval Gambra ali Cambra. Drugi viri iz tistega obdobja beležijo imena, kot so Guambea, Guabu in Gambu (morda združitev imena reke in kraljestva Kaabu, takrat ali v kasnejši historiografiji).[9] Medtem ko so trgovci iz različnih evropskih držav dve stoletji po Cadamostu trgovali na reki Gambiji, je bila vojvodina Kurlandija in Semigalija prva, ki je ustanovila stalno oporišče na otoku, ki so ga leta 1651 poimenovali otok svetega Andreja. Potem ko so Angleži leta 1661 prevzeli nadzor nad otokom in ga preimenovali v 'Sv. Jakob', so se naslednje stoletje in pol borili s Francozi za komercialno prevlado nad reko.[10]
V tem obdobju so bila ob reki Gambija kraljestva Niumi (znan tudi kot Barra), Niani, Kantora, Jimara, Kiang, Badibu, Fuladu, Tumana in Wuli, ki so posodila imena okrožjem Gambije danes. Med večjimi trgovskimi postajami ob reki ali v njeni bližini so bila Barra, Albreda, Juffure, otok James (danes na Unescovem seznamu svetovne dediščine), Tendeba, Joar, otok MacCarthy, Fattatenda in Sutukoba.
Okoli preloma 18. stoletja je škotski raziskovalec Mungo Park dvakrat potoval po Gambiji navzgor na poti do reke Niger.[11]
Anglo-francoska konvencija iz leta 1889 je razmejila meje protektorata Gambija in kolonije Senegal na deset kilometrov severno in južno od reke do Yarbutende (blizu današnje Koine), z 10-kilometrskim polmerom, ki označuje vzhodno mejo, merjeno od središča mesta.[12] Britanci so zato nadzorovali reko, kolikor je bila plovna za morska plovila. Čeprav so bile takrat meje, določene leta 1889, na splošno začasne, od takrat niso bile spremenjene.[13]
Rastlinstvo in živalstvo
[uredi | uredi kodo]Vodna favna v porečju reke Gambije je tesno povezana s porečjem reke Senegal in obe sta običajno združeni v eno samo ekoregijo, znano kot senegalsko-gambijsko porečje. Čeprav je vrstno bogastvo zmerno veliko, so v tej ekoregiji endemične le tri vrste žab in ena riba.[14]
Študija ihtiofavne, tj. vseh vrst rib v spodnjem toku reke Gambije do njenega ustja v Atlantski ocean, je bila izvedena med letoma 2000 in 2002. Rezultati so bili objavljeni leta 2004.[15] Območje raziskave s 44 vzorčnimi mesti je zajemalo območje blizu otoka St. Mary's, kjer se nahaja gambijska prestolnica Banjul, do bližine otoka Deer. Otok Deer je približno 220 rečnih kilometrov od ustja.
Identificiranih je bilo 70 vrst rib, razdeljenih v 32 družin. V ribji favni gambijskega estuarija je prevladoval Pseudotolithus elongatus iz družine Sciaenidae. Naslednje tri najpogostejše vrste so bile Ethmalosa fimbriata, Ilisha africana in madeirska sardina (Sardinella maderensis), vsaka iz družine Clupeidae.
Ostrige v reki Gambiji nabirajo ženske in jih uporabljajo za pripravo ostrigine enolončnice, tradicionalne jedi v gambijski kuhinji.
Znamenitosti in stavbe
[uredi | uredi kodo]V reki – blizu Juffureja – leži otok Kunta Kinteh, do leta 2011 znan kot otok James, s trdnjavo Fort James, nekdanjim krajem trgovine s sužnji in območjem svetovne dediščine UNESCO.
Promet
[uredi | uredi kodo]Plovila, sposobna za plovbo, lahko plujejo po spodnjem toku Gambije do približno 248 kilometrov v bližini mesta Kuntaur. Manjša plovila dosežejo mesto Fatoto po nadaljnjih 229 kilometrih, nekaj manj kot 477 kilometrov od ustja. Za Gambijo je nacionalnega pomena trajektna linija Banjul–Barra, ki povezuje glavno mesto države na južnem bregu z deli države na severnem bregu blizu ustja reke Gambije v Atlantik.
Galerija
[uredi | uredi kodo]
Zemljevid reke Gambre (danes Gambija) 1732
Zahodni del reke Gambije, pogled iz vesolja. Črta prikazuje mejo Gambije
Pogled na reko navzgor, blizu otoka Janjanbureh
Breg reke, blizu Janjanbureha
Prečkanje reke s trajektom pri Janjanburehu
_1732.JPG)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Transboundary Freshwater Dispute Database – Suchbegriff “Gambia”
- ↑ Ma, Jianchun (13. oktober 2021). »Building the Friendship Bridges towards a Shared Future of China and The Gambia«. The Point. Pridobljeno 3. avgusta 2022.
- ↑ Buhnen, 49.
- ↑ "Kunta Kinteh Island and Related Sites". UNESCO World Heritage Centre. United Nations Educational, Scientific, and Cultural Organization. Accessed 14/8/22.
- ↑ Wright, "Beyond Migration", 385.
- ↑ Buhnen, 51.
- ↑ Wright, "Darbo Jula", 33.
- ↑ Van Hoven.
- ↑ Buhnen, 71.
- ↑ Gailey, 3.
- ↑ Capt. Washington. "Some Account of Mohammedu-Siseï, a Mandingo, of Nyáni-Marú on the Gambia." The Journal of the Royal Geographical Society of London, vol. 8, 1838, pp. 448–54. JSTOR, https://doi.org/10.2307/1797825. Accessed 27 Jul. 2022.
- ↑ Gailey, 27.
- ↑ Gailey, 28.
- ↑ »509: Senegal – Gambia«. Freshwater Ecoregions of the World. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. oktobra 2016. Pridobljeno 30. oktobra 2016.
- ↑ Fish diversity and distribution in the Gambia Estuary, West Africa, in relation to environmental variables, Aquatic Living Resources, Zvezek=17, Številka 1, 2004, str. 35–46
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bühnen, Stephan. "Place Names as an Historical Source: An Introduction with Examples from Southern Senegambia and Germany." History in Africa, vol. 19, 1992. JSTOR, https://doi.org/10.2307/3171995.
- Gailey, Harry (1987). Historical dictionary of the Gambia. Metuchen, N.J.: Scarecrow Press. ISBN 0810820013.
- Gray, J.M. (1940). History of the Gambia. Cambridge: Cambridge University Press.
- Hughes, Arnold; Perfect, David (2008). Historical Dictionary of The Gambia. African Historical Dictionaries. Zv. 109 (4th izd.). Metuchen, New Jersey: Scarecrow Press. ISBN 9781442265226.
- van Hoven, Ed (1996). »Local Tradition or Islamic Precept? The Notion of zakāt in Wuli (Eastern Senegal) (La notion de "zakāt" au Wuli (Sénégal))«. Cahiers d'Études Africaines. 36 (144): 703–722. doi:10.3406/cea.1996.1863. JSTOR 4392734. Pridobljeno 2. decembra 2020.
- Wright, Donald R. "Beyond Migration and Conquest: Oral Traditions and Mandinka Ethnicity in Senegambia." History in Africa, vol. 12, 1985. JSTOR, https://doi.org/10.2307/3171727.
- Wright, Donald R. "Darbo Jula: The Role of a Mandinka Jula Clan in the Long-Distance Trade of the Gambia River and Its Hinterland." African Economic History, no. 3, 1977, pp. 33–45. JSTOR, https://doi.org/10.2307/3601138. Accessed 27 Jul. 2022.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
| Mednarodno | |
|---|---|
| Nacionalno | |
