GAU-8 Avenger

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Razstavljen top v letalskem muzeju

GAU-8/A Avenger je sedemcevni Gatlingov protitankovski top kalibra 30 mm, ki ga je v 1970. letih razvilo podjetje General Electric. Znan je predvsem kot glavno orožje ameriškega jurišnega letala Fairchild Republic A-10 Thunderbolt II,[1] poleg tega pa je vgrajen tudi v avtomatski ladijski obrambni sistem Goalkeeper CIWS.[2] Zdaj ga proizvaja podjetje General Dynamics.[3]

Top je zelo učinkovit proti oklepnim vozilom, posebej se je izkazal med zalivsko vojno v začetku 1990. let.[4] Po drugi strani je zaradi granat z osiromašenim uranom sporna njegova uporaba v urbanih okoljih (npr. med udeležbo letal A-10 v vojnah v nekdanji Jugoslaviji), saj predstavlja razpršeno radioaktivno strelivo in njegovi ostanki zdravstveno tveganje za civilno prebivalstvo.[5] Prav tako so izpostavljeni vzdrževalci v oporiščih.[6]

Zgradba in delovanje[uredi | uredi kodo]

Top GAU-8 zavzema skoraj ves nos letala A-10 Thunderbolt

Od ustja cevi do zadnje strani bobna za strelivo meri 5,9 m, od tega je boben 88 cm širok in 1,82 m dolg. Strelni mehanizem s cevmi tehta 280 kg, sestavljeno orožje skupaj s strelivom in mehanizmom za dovajanje streliva pa 1828 kg, kar predstavlja 16 % prazne teže celotnega letala A-10.[7] Ima dva hidromotorja, enega za strelni mehanizem in drugega za dovajanje streliva, ki ju poganja zunanji hidravlični sistem.[4] Naboji so vstavljeni v utore na tekočem traku brez fizičnih povezav med njimi, kar odpravlja težave z zablokiranjem, ki so sicer pogoste pri hitrostrelnem orožju.[8]

Top ima visoko hitrost streljanja: v prvih izvedenkah je lahko pilot preklapljal med 2100 in 4200 izstrelki na minuto,[9] kasneje pa je bila hitrost streljanja fiksirana na 3900 na minuto.[10] Ob sprožitvi potrebuje približno pol sekunde, da se zavrti na delovno hitrost, tako da v prvi sekundi izstreli 50 granat, nato pa 65 do 70 na sekundo. Certificiran je za natančnost »5-mil, 80 %«, kar pomeni, da 80 % zadetkov prileti znotraj stožca s kotom 5 miliradianov. Pri razdalji 1220 m do cilja, za katero je top optimiziran, je to krog s premerom 12,4 metra.[11][12] Neizstreljene granate in prazni tulci se po streljanju vrnejo v boben.[4]

Izstreljuje krogle kalibra 30 mm, običajno vanj naložijo mešanico protioklepnih granat PGU-14/B in visokoeksplozivnih zažigalnih granat PGU-13/B v razmerju 4:1. Granate PGU-14/B imajo lahek aluminijast ovoj in sredico iz osiromašenega urana, ki daje krogli prebojno moč in ima še dodaten zažigalni učinek. Tretji tip nabojev so trenažne granate PGU-15/B, ki so balistično enakovredne visokoeksplozivnim granatam PGU-13/B.[6] Pri izstopni hitrosti blizu 1000 m/s je moč krogel primerljiva z granatami iz havbic kalibra 75 in 105 mm iz druge svetovne vojne,[13] na razdalji enega kilometra lahko prebijejo oklep debeline 38 mm, na razdalji 500 m pa debeline 69 mm.[6] Granate vseh treh tipov merijo v dolžino 29 cm in tehtajo približno 700 g[7][14] (primerljivo s pollitrsko steklenico pijače).

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Ob boku Volkswagnovega hrošča za ponazoritev velikosti

GAU-8 je nastal vzporedno s programom A-X, katerega rezultat je bilo letalo A-10 Thunderbolt. Vojno letalstvo ZDA je leta 1970 izdalo specifikacije zainteresiranim orožarskim podjetjem, izmed katerih je izbralo podjetji General Electric in Philco Ford za izdelavo prototipa ter streliva zanj. Hkrati je dobilo podjetje Hughes Tool Co. pogodbo za razvoj rezervnega topa po licenci švicarskega podjetja Oerlikon, a se je rešitev General Electrica, ki je bila naposled izbrana, obnesla tako dobro, da so razvoj rezerve kmalu ustavili.[1]

Ker prototipa nista bila končana pravočasno za preskus na prvih prototipih letal A-X (Northrop YA-9 in Republic A-10A), so vanje začasno vgradili General Electricov M61A1 Vulcan podobnih dimenzij. Po končanem tovarniškem preskušanju topa so ga leta 1974 vgradili namesto M61A1 v vse dotedanje preskusne primerke A-10A ter ga dodobra preskusili še v zraku. To je razkrilo nekaj manjših težav, predvsem ugašanje motorjev zaradi vstopa plinov, ki nastajajo ob številčnih eksplozijah v nosu letala, kar so konstruktorji upoštevali pri izdelavi ostalih primerkov.[1]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 "GAU-8/A Avenger". National Museum of the US Air Force. 27.8.2009. Pridobljeno dne 24.5.2014. 
  2. Friedman (1997), str. 440–441.
  3. "GAU-8/A 30MM Gatling Gun". General Dynamics. Pridobljeno dne 24.5.2014. 
  4. 4,0 4,1 4,2 "General Electric GAU-8/A »Avenger« 30MM Cannon". Library. Hill Air Force Base, Vojno letalstvo ZDA. 7.6.2007. Pridobljeno dne 23.5.2014. 
  5. Zecevic, Berko; Terzic, Jasmin; Catovic, Alan; Serdarevic-Kadic, Sabina (21.–23. april 2010). Dispersion of PGU-14 ammunition during air strikes by combat aircrafts A-10 near urban areas (PDF). 13th Seminar »New Trends in Research of Energetic Materials«. Pardubice: Univerza v Pardubicah. str. 797–814. ISBN 978-80-7395-249-5. 
  6. 6,0 6,1 6,2 "GAU-8 Avenger". Military Analysis Network. Federation of American Scientists. 16.1.2000. Pridobljeno dne 24.5.2014. 
  7. 7,0 7,1 Spick (2000), str. 44.
  8. Lee (2008), str. 44.
  9. Stephens (1995), str. 18.
  10. TCTO 1A-10-1089, Flight manual TO 1A-10A-1 (20 February 2003, Change 8), page vi, 1-150A.
  11. Sweetman (1987), str. 46.
  12. Jenkins (1998), str. 64–73.
  13. Lee (2008), str. 43.
  14. Foss, Christopher F. (1984). Jane's Armour and Artillery 1984-85. Jane's Information Group. str. 766. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Friedman, Norman (1997). The Naval Institute Guide to World Naval Weapons Systems, 1997-1998. Naval Institute Press. ISBN 9781557502681. 
  • Lee, Tae-Woo (2008). Military Technologies of the World [2 volumes]. ABC-CLIO. ISBN 9780275995362. 
  • Spick, Mike (2000). The Great Book of Modern Warplanes. London: Salamander Books. ISBN 1-84065-156-3. 
  • Stephens, Rick (1995). A-10 Thunderbolt II (World Air Power Journal special). Aerospace Publishing Ltd. ISBN 1-874023-54-9. 
  • Sweetman, Bill (1987). The Great Book of Modern Warplanes. New York: Portland House. ISBN 0-517-63367-1.