Farmakofor
Farmakofor je v farmakologiji zbirka steričnih in elektronskih lastnosti dela molekule, ki so potrebne za zagotovitev optimalnih molekularnih interakcij s specifično biološko tarčo, kar vodi do biološkega odziva. Ne gre za skupek konkretnih funkcionalnih skupin, temveč za točke v prostoru, obdane z določenim tolerančnim radijem (npr. ionski center, hidrofobna interakcija, sterična omejitev, aromatski obroč itd.).[1][2]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Izraz je leta 1909 prvi vpeljal in opredelil Paul Ehrlich kot molekulsko strukturo, ki vsebuje bistvene enote, ki so potrebne za biološko aktivnost učinkovine.[3] Leta 1977 je Peter Gund definicijo nadgradil in opredelil farmakofor kot skupek strukturnih prvin molekule, ki jo prepozna receptor in ki je odgovoren za to, da molekula izkazuje biološko aktivnost.[4]
Uporaba[uredi | uredi kodo]
V sodobni računalniški kemiji se koncept farmakoforov uporablja pri opredeljevanju ključnih sestavnih delov molekul, ki so odgovorne za to, da različne učinkovine sprožijo isti biološki odziv. S pomočjo podatkovnih zbirk s poznanimi farmakofori se lahko predvideva tudi potencialni učinek novih molekul.
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ A. Perdih, M. Kotnik, M. Oblak, T. šolmajer: Uporaba računalniške kemije pri načrtovanju in iskanju novih spojin vodnic, Farm Vestn 2010; 61: 185–260.
- ↑ Wermuth, C.G.; Ganellin, C.R.; Lindberg, P.; Mitscher, L.A. (1998). »Glossary of terms used in medicinal chemistry«. Pure Appl. Chem. Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo.
- ↑ Ehrlich, Paul (1909). »Über den jetzigen Stand der Chemotherapie«. Ber. Dtsch. Chem. Ges. 42: 17–47. doi:10.1002/cber.19090420105.
- ↑ Gund. Prog. Mol. Subcell. Biol. 1977, 5: 117–143.