Pojdi na vsebino

Evklid-Eulerjev izrek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Evklid-Eulerjev izrek je v matematiki izrek, ki povezuje popolna števila z Mersennovimi praštevili. Izrek pravi, da ima vsako sodo popolno število obliko:

2p−1(2p−1),

kjer je 2p−1 praštevilo. Imenuje se po Evklidu in Leonhardu Eulerju.

Domneva se, da obstaja neskončno mnogo Mersennovih praštevil. Čeprav pravilnost te domneve ostaja neznana, je po Evklid-Eulerjevemu izreku enakovredna domnevi o obstoju neskončno mnogo lihih popolnih števil. Ni znano tudi ali obstaja vsaj eno sodo popolno število.[1]

Vsebina

[uredi | uredi kodo]

Popolno število je naravno število, ki je enako vsoti njegovih pravih deliteljev – števil, ki so manjša od samega števila in ga delijo. Pravi delitelji števila 6 so na primer 1, 2 in 3, njihova vsota pa je enaka 6, tako da je 6 (najmanjše) popolno število. Naslednje popolno število je 28. Mersennovo praštevilo je praštevilo oblike Mp=2p−1. Da je število te oblike praštevilo, mora tudi p sam biti praštevilo. Evklid-Eulerjev izrek pravi, da je sodo naravno število popolno, če in samo če je oblike:

2p−1Mp,

kjer je Mp Mersennovo praštevilo.[1]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Evklid je dokazal, da je 2p−1(2p−1) sodo popolno število, kadar je Mp≡2p−1 praštevilo. (Evklid, prop. IX.36). To je zadnji rezultat iz teorije števil v njegovih Elementih – kasnejše knjige Elementov vsebujejo iracionalna števila, geometrijo teles in zlati rez. Evklid je izrazil rezultat v obliki, da če ima končna geometrična vrsta s prvim členom enakim 1 in razmerjem enakim 2 praštevilsko vsoto P, je vsota, pomnožena z zadnjim členom vsote T, popolno število. Vsota končne vrste P, izražena s temi členi, je Mersennovo praštevilo Mp=2p−1, zadnji člen T vrste pa je potenca dveh 2p−1. Evklid je dokazal, da je PT popolno število, kjer je opazil, da je geometrična vrsta z razmerjem 2 s prvim členom pri P in enakim številom členov sorazmerna z izvirno vrsto – zato, ker je vsota izvirne vrste enaka P=2T−1, je vsota druge vrste enaka P(2T−1)=2PT−P, obe vrsti skupaj pa dajo vsoto 2PT, dvakratnik predvidenega popolnega števila. Ti dve vrsti pa sta nepovezani druga od druge in (po praštevilskosti P) izčrpata vse delitelje PT, tako da ima PT delitelje, katerih vsota je 2PT, in kar kaže, da je popolno število.[2]

Tisoč let po Evklidu je Ibn al-Haitam okoli leta 1000 domneval, da je vsako sodo popolno število oblike 2p−1(2p−1), kjer je 2p−1, praštevilo, vendar tega ni mogel dokazati.[3]

V 18. stoletju je Euler dokazal, da bo formula 2p−1(2p−1) dala vsa soda popolna števila.[1][4] Tako obstaja enolična povezava med sodimi popolnimi števili in Mersennovimi praštevili – vsako Mersennovo praštevila tvori eno sodo popolno število in obratno.

Dokaz

[uredi | uredi kodo]

Eulerjev dokaz je kratek[1] in je odvisen od dejstva, da je funkcija vsote deliteljev σ multiplikativna – kar pomeni, da če sta a in b dve tuji celi števili, velja σ(ab)=σ(a) σ(b). Da ta formula velja, mora vsota deliteljev števila vsebovati samo število in ne samo njegove prave delitelje. Število je popolno, če in samo če je vsota njegovih deliteljev enaka dvakratniku števila.

Drugi del izreka (del, ki ga je dokazal že Evklid) neposredno sledi iz značilnosti multiplikativnosti – vsako Mersennovo praštevilo da sodo popolno število. Kadar je 2p−1 praštevilo, velja:

σ(2p−1(2p−1))=σ(2p−1)σ(2p−1).

Delitelji števila 2p−1 so 1,2,4,8,…,2p−1. Vsota teh deliteljev je geometrična vrsta, katere vsota je enaka 2p−1. Ker je 2p−1 praštevilo, sta njegova edina delitelja 1 in število samo, tako da je vsota njegovih deliteljev enaka 2p.

To se združi kot:

σ(2p−1(2p−1))=σ(2p−1)σ(2p−1)=(2p−1)(2p)=2(2p−1)(2p−1).

Tako je 2p−1(2p−1) popolno število.[5][6][7]

Na drugi strani se predpostavi, da je dano sodo popolno število in ga delno deli kot 2kx, kjer je x lih. Da je 2kx popolno število, mora biti vsota njegovih deliteljev dvakratnik njegove vrednosti:

2k+1x=σ(2kx)=(2k+1−1)σ(x).

 

 

 

 

(∗)

Lihi prafaktor 2k+1−1 na desni strani enačbe (∗) je enak vsaj 3 in mora deliti x, edini lihi prafaktor na levi strani, tako da je y=x/(2k+1−1) pravi delitelj x Če se obe strani enačbe (∗) delita s skupnim faktorjem 2k+1 in upoštevata znana delitelja x in y števila x, izhaja:

2k+1y=σ(x)=x+y+drugi delitelji=2k+1y+drugi delitelji.

Da ta enakost velja, ne more biti drugih deliteljev. Zato mora biti y=1, x pa mora biti praštevilo oblike 2k+1−1[5][6][7]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 Stillwell (2010), str. 40.
  2. ↑ Evklid (1956), str. 421–426.
  3. ↑ O'Connor, John J.; Robertson, Edmund F. »Abu Ali al-Hasan ibn al-Haytham« (v angleščini). MacTutor History of Mathematics archive, University of St Andrews. {{navedi časopis}}: Navedi journal potrebuje |journal= (pomoč)
  4. ↑ Euler (1849). Izvirno prikazano na berlinski akademiji 23. februarja 1747 in objavljeno po smrti. Glej še posebej razdelek 8, stran 88.
  5. 1 2 Gerstein (2012), izrek 6.94, str. 339.
  6. 1 2 Caldwell, Chris K., »A proof that all even perfect numbers are a power of two times a Mersenne prime«, Prime Pages (v angleščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. oktobra 2014, pridobljeno 2. decembra 2014.
  7. 1 2 Travaglini (2014), str. 26–27.