Epirska zveza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kovanec Epirske zveze s podobo Zevsa (levo) in strele in napisom "ΑΠΕΙΡΩΤΑΝ" – Epiroti

Epirska zveza (epirsko Κοινὸν Ἀπειρωτᾶν, Koinòn Āpeirōtân, atiško Κοινὸν Ἠπειρωτῶν, Koinòn Ēpeirōtôn) je billa koalicija (koinon)[1] epirskih grških plemen.[2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Dioni in Zevs, na reverzu bik

Koalicija je bila ostanovljena med letoma 370 pr. n. št. in 320 pr. n. št., najprej kot Mološka zveza leta 370 pr. n. št. Zveza je pripomogla k poenotenju treh glavnih epirskih plemen Molosov, Tesprotov in Haonov.[3] Versko, politično in kulturno središče Mološke in kasneje Epirske zveze je bila Dordona. Vodja zveze je leta 297 pr. n. št. postal Pir Epirski.[4] Ko je kralj Agatoklej Sirakuški osvojil Korkiro (Krf), je ponudil otok kot doto svoje hčerke Lanase, ko se je leta 295 pr. n. št poročila s Pirom Epirskim.[5] Otok je postal član Epirske zveze. Takrat je bilo morda ustanovljeno naselje Kasiope, ki je služilo kot baza za odprave epirskega kralja. Otok je ostal v Epirski zvezi do leta 255 pr. n. št., ko se je po smrti Aleksandra II. osamosvojil. Zvezo so v bitki pri Fenikiji premagali Iliri in jo prisilili v zavezništvo s Tevto, da bi preprečili njene nadaljnje napade. Z zavezništvom so Epiroti postal sovražniki Ahajcev in Etolcev. Zavezništvo z Iliri se je verjetno končalo po njihovem porazu v prvi ilirski vojni.

Epirska Zveza je bila v prvih dveh makedonskih vojnah nevtralna. V tretji makedonski vojni (171–168 pr. n. št.) so se Molosi postavili na makedonsko stran, Haoni in Tesproti pa so podprli Rimsko republiko in zveza je razpadla.[6]

Odloki Epirske zveze[uredi | uredi kodo]

Kopije odlokov (uredbe o zapuščinah in državljanstvu, evidence o osvoboditvah sužnjev) Mološke in Epirske zveze so hranili v Dordoni. Vsi člani zveze so imeli skupno državljanstvo.[7] Narečje v Epirski zvezi ni bilo korintsko dorsko in tudi abeceda ni bila korintska. Nekaj zapisov iz Dordone kaže, da gre verjetno za severozahodno dorščino.[8] Prvi pisni dokazi za obstoj Mološke zveze segajo v leto 370 pr. n. št., ko je vladal kralj (basileus) Neoptolem.[9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Liddell & Scott 1940.
  2. Boatwright, Gargola & Talbert 2004, str. 92.
  3. Franke 1989, str. 459.
  4. Koester 1995, str. 33.
  5. Chamoux 2002, str. 59; Franke 1989, str. 458.
  6. "Epirus". Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 16. novembra 2013.
  7. Eidinow 2007, str. 59.
  8. Hammond 1994, str. 434.
  9. Cabanes, L'Épire 534,1.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Boatwright, Mary Taliaferro; Gargola, Daniel J.; Talbert, Richard J. A. (2004). The Romans: From Village to Empire. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 0-19-511876-6.
  • Chamoux, François (2002). Hellenistic Civilization. Oxford: Blackwell Publishing. ISBN 0-631-22241-3.
  • Eidinow, Esther (2007). Oracles, Curses, and Risk among the Ancient Greeks. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 0-19-927778-8.
  • Franke, P. R. (1989). »CHAPTER 10 PYRRHUS«. V Astin, A. E.; Walbank, F. W.; Frederiksen, M. W.; Ogilvie, R. M.; Drummond, A. (ur.). The Cambridge Ancient History: The Rise of Rome to 220 BC. Zv. VII, Part 2. Cambridge: Cambridge University Press. str. 456–485. ISBN 0-521-23446-8.
  • Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (1994). »CHAPTER 9d. ILLYRIANS AND NORTH-WEST GREEKS«. V Lewis, David Malcolm; Boardman, John; Hornblower, Simon; Ostwald, M. (ur.). The Cambridge Ancient History: The Fourth Century B.C. Zv. VI (2. izd.). Cambridge: Cambridge University Press. str. 422–443. ISBN 0-521-23348-8.
  • Hansen, Mogens Herman; Nielsen, Thomas Heine (2004). An Inventory of Archaic and Classical Poleis. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 0-19-814099-1.
  • Koester, Helmut (1995). Introduction to the New Testament, Volume 1: History, Culture, and Religion of the Hellenistic Age. New York and Berlin: Walter de Gruyter. ISBN 3-11-014692-4.
  • Liddell, Henry George; Scott, Robert (1940). A Greek-English Lexicon. Oxford: Clarendon Press.