Epiornis
| Epiornis | |
|---|---|
| Aepyornis maximus (okostje in jajce) | |
| Znanstvena klasifikacija | |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Chordata (strunarji) |
| Razred: | Aves (ptiči) |
| Infrarazred: | Palaeognathae (staročeljustnice) |
| Red: | †Aepyornithiformes (madagaskarski noji) |
| Rod: | †Aepyornis (epiornis) I. Geoffroy Saint-Hilaire, 1851[1] |
| Tipska vrsta | |
| Aepyornis maximus | |
| Vrste | |
| |
| Zemljevid Madagasskarja , ki prikazuje kje so odkrili primerke A. hildebrandti (b) in A. maximus (c) | |
| Sinonimi | |
| |
Epiornis (znanstveno ime Aepyornis) je izumrl rod orjaških neletečih ptičev, sorodnih nojevcem, katerega predstavniki so živeli na Madagaskarju. Rod je imel dve vrsti, manjšo A. hildebrandti in večjo A. maximus, ki je bila morda največja ptica, kar jih je kdaj živelo.[2] Njegov najbližji živeči sorodnik je novozelandski kivi.[3] Izumrle so okoli leta 1000, verjetno zaradi človekove dejavnosti.
Taksonomija
[uredi | uredi kodo]Brodkorb (1963) je kot veljavne navedel štiri vrste rodu Aepyornis: A. hildebrandti, A. gracilis, A. medius in A. maximus.[4] Hume in Walters (2012) sta pozneje menila, da je veljavna le ena vrsta, A. maximus.[5] Hansford in Turvey sta leta 2018 priznala le dve vrsti A. hildebrandti in A. maximus.[6]
- ?Aepyornis grandidieri Rowley 1867 nomen dubium
- Aepyornis hildebrandti Burckhardt, 1893
- Aepyornis gracilis Monnier, 1913
- Aepyornis lentus Milne-Edwards & Grandidier, 1894
- ?Aepyornis minimus
- ?Aepyornis mulleri Milne-Edwards & Grandidier, 1894
- Aepyornis maximus Hilaire, 1851
- Aepyornis cursor Milne-Edwards & Grandidier, 1894
- ?Aepyornis intermedius
- Aepyornis medius Milne-Edwards & Grandidier, 1866
- Vorombe titan (Andrews 1894) Hansford & Turvey 2018,
Opis
[uredi | uredi kodo]Obe fotografiji sta nastali v Prirodoslovnem muzeju Francije v Parizu

Vrste rodu Aepyornis spadajo med največje znane ptice. Telesna masa vrste A. hildebrandti je ocenjena na približno 235kg,[2] medtem ko naj bi A. maximus tehtal med 275 in 1000kg. Zaradi tega velja za eno največjih, če ne celo največjo ptico, kar jih je kdaj živelo.[7][2] Višina te vrste je dosegala približno 3m.
Imeli so sorazmerno majhno glavo na dolgem vratu, ogromne noge s po tremi prsti in zakrnele peruti. Njihova jajca so največja znana jajca kakšne živali, ohranjeni primerki imajo prostornino 9 litrov kar ustreza prostornini 150 kurjih jajc. Fosilni ostanki epiornisov so pogosti, med njimi so tudi ohranjene kosti zarodkov še v jajcu.[8] Ta vrsta je dobila ljudsko ime »slonji ptič«, kar domnevno izvira iz Polovega opisa mitološke ujede roka, ki naj bi bil tako velik, da je lahko odnesel slona v svojih krempljih.[9]
Vse vrste epiornisov so izumrle tekom zadnjega tisočletja, torej so precej časa sobivali z ljudmi. Natančen vzrok ni znan, je pa verjeten krivec človek, ki jih je bodisi iztrebil z lovom,[9] bodisi povzročil njihovo izumrtje posredno.[10]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 Brands, S. 2008
- ↑ »Ancient DNA ends Aussie claim to kiwi origins«.
- ↑ Brodkorb, P. (1963)
- ↑ Julian P. Hume; Michael Walters (2012). Extinct birds. T&AD Poyser. str. 544. ISBN 978-1-4081-5861-6.
- ↑ Hansford, J. P.; Turvey, S. T. (26. september 2018). »Unexpected diversity within the extinct elephant birds (Aves: Aepyornithidae) and a new identity for the world's largest bird«. Royal Society Open Science. 5 (9) 181295. Bibcode:2018RSOS....581295H. doi:10.1098/rsos.181295. PMC 6170582. PMID 30839722.
- ↑ Hume, J. P.; Walters, M. (2012). Extinct Birds. London: A & C Black. str. 19–21. ISBN 978-1-4081-5725-1.
- ↑ »Aepyornis (extinct bird)«. Britannica Online. Pridobljeno 24. decembra 2012.
- 1 2 Pearson, Mike Parker; Godden, K. (2002). In search of the Red Slave: Shipwreck and Captivity in Madagascar. Stroud, Gloucestershire: The History Press. ISBN 0-7509-2938-3.
- ↑ Goodman, S. M.; Rakotozafy, L. M. A. (1997). »Subfossil birds from coastal sites in western and southwestern Madagascar«. V Goodman, S. M.; Patterson, B. D. (ur.). Natural Change and Human Impact in Madagascar. Washington, DC: Smithsonian Institution Press. str. 257–279. ISBN 1-56098-683-2.