Pojdi na vsebino

Epiornis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Epiornis
Časovni razpon: Kvartar
↓
Aepyornis maximus (okostje in jajce)
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Infrarazred: Palaeognathae (staročeljustnice)
Red: †Aepyornithiformes (madagaskarski noji)
Rod: †Aepyornis (epiornis)
I. Geoffroy Saint-Hilaire, 1851[1]
Tipska vrsta
Aepyornis maximus
Vrste
Zemljevid Madagasskarja , ki prikazuje kje so odkrili primerke A. hildebrandti (b) in A. maximus (c)
Sinonimi
  • Vorombe? Hansford & Turvey, 2018

Epiornis (znanstveno ime Aepyornis) je izumrl rod orjaških neletečih ptičev, sorodnih nojevcem, katerega predstavniki so živeli na Madagaskarju. Rod je imel dve vrsti, manjšo A. hildebrandti in večjo A. maximus, ki je bila morda največja ptica, kar jih je kdaj živelo.[2] Njegov najbližji živeči sorodnik je novozelandski kivi.[3] Izumrle so okoli leta 1000, verjetno zaradi človekove dejavnosti.

Taksonomija

[uredi | uredi kodo]

Brodkorb (1963) je kot veljavne navedel štiri vrste rodu Aepyornis: A. hildebrandti, A. gracilis, A. medius in A. maximus.[4] Hume in Walters (2012) sta pozneje menila, da je veljavna le ena vrsta, A. maximus.[5] Hansford in Turvey sta leta 2018 priznala le dve vrsti A. hildebrandti in A. maximus.[6]

Lobanja
Kosti noge
Obe fotografiji sta nastali v Prirodoslovnem muzeju Francije v Parizu
Primerjava velikosti s človekom, vključno z Aepyornis maximus (rumeno) in A. hildebrandti (vijolično)

Vrste rodu Aepyornis spadajo med največje znane ptice. Telesna masa vrste A. hildebrandti je ocenjena na približno 235kg,[2] medtem ko naj bi A. maximus tehtal med 275 in 1000kg. Zaradi tega velja za eno največjih, če ne celo največjo ptico, kar jih je kdaj živelo.[7][2] Višina te vrste je dosegala približno 3m.

Imeli so sorazmerno majhno glavo na dolgem vratu, ogromne noge s po tremi prsti in zakrnele peruti. Njihova jajca so največja znana jajca kakšne živali, ohranjeni primerki imajo prostornino 9 litrov kar ustreza prostornini 150 kurjih jajc. Fosilni ostanki epiornisov so pogosti, med njimi so tudi ohranjene kosti zarodkov še v jajcu.[8] Ta vrsta je dobila ljudsko ime »slonji ptič«, kar domnevno izvira iz Polovega opisa mitološke ujede roka, ki naj bi bil tako velik, da je lahko odnesel slona v svojih krempljih.[9]

Vse vrste epiornisov so izumrle tekom zadnjega tisočletja, torej so precej časa sobivali z ljudmi. Natančen vzrok ni znan, je pa verjeten krivec človek, ki jih je bodisi iztrebil z lovom,[9] bodisi povzročil njihovo izumrtje posredno.[10]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 Brands, S. 2008
  2. 1 2 3 Grealy, Alicia; Miller, Gifford H.; Phillips, Matthew J.; Clarke, Simon J.; Fogel, Marilyn; Patalwala, Diana; Rigby, Paul; Hubbard, Alysia; Demarchi, Beatrice; Collins, Matthew; Mackie, Meaghan; Sakalauskaite, Jorune; Stiller, Josefin; Clarke, Julia A.; Legendre, Lucas J. (28. februar 2023). »Molecular exploration of fossil eggshell uncovers hidden lineage of giant extinct bird«. Nature Communications (v angleščini). 14 (1): 914. Bibcode:2023NatCo..14..914G. doi:10.1038/s41467-023-36405-3. ISSN 2041-1723. PMC 9974994. PMID 36854679.
  3. ↑ »Ancient DNA ends Aussie claim to kiwi origins«.
  4. ↑ Brodkorb, P. (1963)
  5. ↑ Julian P. Hume; Michael Walters (2012). Extinct birds. T&AD Poyser. str. 544. ISBN 978-1-4081-5861-6.
  6. ↑ Hansford, J. P.; Turvey, S. T. (26. september 2018). »Unexpected diversity within the extinct elephant birds (Aves: Aepyornithidae) and a new identity for the world's largest bird«. Royal Society Open Science. 5 (9) 181295. Bibcode:2018RSOS....581295H. doi:10.1098/rsos.181295. PMC 6170582. PMID 30839722.
  7. ↑ Hume, J. P.; Walters, M. (2012). Extinct Birds. London: A & C Black. str. 19–21. ISBN 978-1-4081-5725-1.
  8. ↑ »Aepyornis (extinct bird)«. Britannica Online. Pridobljeno 24. decembra 2012.
  9. 1 2 Pearson, Mike Parker; Godden, K. (2002). In search of the Red Slave: Shipwreck and Captivity in Madagascar. Stroud, Gloucestershire: The History Press. ISBN 0-7509-2938-3.
  10. ↑ Goodman, S. M.; Rakotozafy, L. M. A. (1997). »Subfossil birds from coastal sites in western and southwestern Madagascar«. V Goodman, S. M.; Patterson, B. D. (ur.). Natural Change and Human Impact in Madagascar. Washington, DC: Smithsonian Institution Press. str. 257–279. ISBN 1-56098-683-2.