Dvorec Zduša
| Dvorec Zduša | |
|---|---|
 Dvorec Zduša v Valvasorjevi Topografiji Dežele Kranjske iz leta 1679 | |
  Dvorec Zduša Geografska lega: Dvorec Zduša, Slovenija | |
| Lega | Zduša pri Kamniku Občina Kamnik |
| Koordinati | 46°14′37.36″N 14°36′37.62″E / 46.2437111°N 14.6104500°EKoordinati: 46°14′37.36″N 14°36′37.62″E / 46.2437111°N 14.6104500°E |
| Uradno ime: Graščina Zduša | |
| evid. št. | 9199[1] |
Dvorec Zduša tudi Reboljeva graščina (nemško Sdusch ) ali pa dvorec Zgoša je stal v naselju Zduša pri Kamniku, po katerem je prevzel ime. Dvorec ali graščino so pustili propasti tako, da so od njega ostale le še skromne ruševine.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Dvorec Zduša je bil pozidan v prvi polovici 16. Stoletju. Valvasor sicer navaja kot prvega lastnika leta 1608 Ahacija pl. Isenhausna. Vendar pa viri omenjajo Issenhausne kot lastnike dvorca že 1549 – takrat je oskrbnik gospoščine Križ Hieronim pl. Issenhausenski kupil imenje od svaka Jurija Eysenparta (Ysenparta). Leta 1619 je Ahac Isenhausen iz Zduše ustanovil beneficij sv. Trojice in sv. Lenarta v kamniški župnijski cerkvi (t. i. Pečaherjeva ustanova). V posesti rodbine Issenhausnov je posestvo in stavba ostala vse do 1753, ko je prešla v posest Gallenbergov – kupil jo je salzburški stolni prošt grof Rihard Gallenberg. Gallenbergi so gospodarili v dvorcu do leta 1797, ko ga je Sigmund grof Gallenberg prodal polhograjskemu župniku Antonu Pernerju za 9999 goldinarjev, ta pa ga je že čez eno leto prodal vitezu Janezu Petru Andriolliju, ki ga je 1823 prodal Francu grofu Hohenwartu. Leta 1828 je posest in dvorec kupil Nikolaj Merk, meščan iz Maribora, za 4200 goldinarjev. Med poznejšimi lastniki dvorca srečamo 1868 še Štefana Tavčarja, konec 19. stoletja pa je na dvorcu živel baron Leo Baillou. Med prvo svetovno vojno je bila v stavbi bolnišnica za vojake s soške fronte. Od leta 1924 dalje je v posesti družine Reboljevih – zato se je dvorca oprijelo tudi ime »Reboljeva graščina«.
Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 9199«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Ivan Stopar, Zbirka Grajske stavbe, založba Viharnik, Ljubljana.
- Otorepec, Božo. Iz najstarejše zgodovine krajev v kamniški občini. Kamnik 1229-1979 zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta. Tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana 1985.
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
»Gradovi v Sloveniji: Zduša«. Slosi.info. Pridobljeno 9. januarja 2015.