Dinastija Ljang

Ljang
梁
Ljang 梁
502–557
	Dinastija Ljang ter Zahodni in Vzhodni Vej po letu 534
Status	Cesarstvo
Glavno mesto	Džjankang (502–552, 555–557); Džjanling (552–555)
Vlada	monarhija
Cesar
• 502–549	Vu
• 549–551	Džjanven
• 552–555	Juan
• 555–557	Džing
Zgodovina
• ustanovitev	30. april 502
• padec Džjankanga	24. april 549
• padec Džjanlinga	7. januar 555
• cesar Džing prepusti prestol Čen Bašjanu	16. november 557
• ukinitev	16. november 557
Valuta	kovanci različnih kitajskih dinastij
	+
Predhodnice	Naslednice
	Južni Či
Dinastija Čen
Severni Či
Zahodni Vej
Zahodni Ljang (555–587)
Danes del	Kitajska; Vietnam

Dinastija Ljang (kitajsko: 梁朝; pinjin: Liáng Cháo), znana tudi kot Južni Ljang (kitajsko: 南梁; pinjin: Nán Liáng) ali Šjao Ljang (kitajsko: 萧梁; pinjin: Xiāo Liáng) je bila kitajska cesarska dinastija, tretja od štirih južnih dinastij v obdobju severnih in južnih dinastij. Njena predhodnica je bila dinastija Južni Či, naslednica pa dinastija Čen. Glavno mesto dinastije je bil Džjankang na ozemlju sodobnega Nandžinga. Ustanovitelj dinastije je bil Šjao Jan iz klana Šjao, ki je najprej prevzel oblast v Južnem Čiju. Po odstavitvi cesarja Čija je zavladal kot cesar Vu Di in vladal je 47 let.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 548 sta se princ Henana Hov Džing in princ Linheja Šjao Džengde, nečak in dedič cesarja Vuja iz Ljanga, uprla. Hov Džing je na cesarski prestol posedel Šjao Džengdeja in ga naslednje leto odstavil in ubil. Cesarja Vuja je zaprl v hišni pripor in sam prevzel oblast. V cesarjevem imenu je razpustil vojaške enote, ki so mu nasprotovale. Leta 550 je cesar Vu umrl. Hov Džing je na njegovo mesto postavil cesarjevega tretjega sina Džjanvena, ki je bil prav tako v hišnem priporu. Vse tiste, ki se mu niso hoteli pokoriti, je poskušal zatreti.

Princi Ljanga Hov Džinga niso poskušali odstraniti z oblasti, ampak so se med seboj bojevali za oblast in celo ubijali.

Leta 551 je Hov Džing prisilil cesarja Džjanvena, da je odstopil v korist svojega pranečaka Šjao Donga. Cesarja je nato ubil, Šjao Donga pa prisilil k odstopu v njegovo korist. Hov Džing je nato ustanovil dinastijo, znano kot Han. Leta 552 je dinastijo Han uničil Šjao Ji in zase zahteval cesarski naslov. Kot cesar Juan je svojim podrejenim ukazal, da ubijejo Šjao Donga in njegova mlajša brata. Hov Džingu je uspelo odstraniti Šjao Jija, vendar se je moral zato povezati z Zahodnim Vejem, ki je nato zasedel provinco Ji (Sečuan).

Leta 553 je dinastijo Ljang napadel Severni Či, da bi za cesarja postavil Šjao Tuija, nečaka cesarja Vuja, vendar mu to ni uspelo.

Ko so se odnosi med cesarjem Juanom in Zahodnim Vejem poslabšali, je vojska Zahodnega Veja leta 555 oplenila Džjangling in prisilila cesarja Juana, da se preda. Po predaji so cesarja in njegove sinove pobili in za cesarja (Zahodnega) Ljanga s sedežem v Džjanglingu postavila Šjao Čaja.

Generali dinastije Ljang pod vodstvom Vang Sengbjana so nameravali za cesarja ustoličiti Šjao Fangdžija, edinega živečega sina cesarja Juana, vendar jih je vojska Severnega Čija premagala in jih prisilila, da so za cesarja priznali Šjao Juanminga, markiza Džengjana. Vang Sengbjan je bil v napadu generala Čen Bašjana ubit, Šjao Juanming pa zatem prisiljen odstopiti v korist Šjao Fangdžija. Slednji je vladal kot cesar Džing.

Čen Bašjan je leta 557 ustanovil novo močno dinastijo Čen, ki je leta 560 premagala Šjao Džuanga. Slednji je pobegnil v Severni Či in leta 570 postal princ Ljanga. Majhna in šibka država Zahodni Ljanga je obstajala do leta 587, ko jo je uničila dinastija Sui.

Leta 617 se je za cesarja Ljanga razglasil Šjao Šjan zahodnega cesarskega klana Ljang. Njegovo kraljestvo je leta 621 uničila dinastija Tang.

Portreti občasnih darovalcev[uredi | uredi kodo]

Portreti občasnih darovalcev cesarju Juanu iz Ljanga iz 6. stoletja so najzgodnejša ohranjena od teh posebej pomembnih slik. Na portretih so veleposlaniki podložnih držav in plemen v letih 516–520.^[4]^[5] Izvirnik dela je bil izgubljen. Edina ohranjena kopija tega dela je iz obdobja dinastije Song v 11. stoletju in je trenutno shranjena v Narodnem muzeju Kitajske. Prvotno delo je obsegalo vsaj petindvajset portretov veleposlanikov. Na kopiji iz dinastije Song je dvanajst portretov in trinajst opisov odposlancev. Na sliki manjka portret veleposlanika Dangčanga.^[6]

Od desne proti levi so upodobljeni predstavniki Heftalitov, Perzije, Baekje (Koreja), Kuče, Vaja (Japonska), Langkasuke (Malezija), Čjangov, Jarkandskega kanata, Kabadijana, Kunduzov, Balha in Mohejev.^[4]^[7]^[6]

Portreti občasnih darovalcev Ljanga z opisi predstavnikov; kopija izvirnika iz obdobja dinastije Song (526-539), Narodni muzej Kitajske

Umetnostna dediščina[uredi | uredi kodo]

Grobnice številnih članov vladajoče družine Šjao se nahajajo v okolici Nandžinga.^[8] Najboljši ohranjeni primeri monumentalnih kipov dinastije Ljang so verjetno ob grobnici cesarja Šjao Šjuja (vladal 475–518) vzhodno od Nandžinga.^[9]^[10]

Grobnice dinastije Ljang
Biši v grobnici Šjao Honga
Biši v grobnici Šjao Dana
Krilati zmaj v grobnici Šjao Huija
Biši v bližini grobnici Šjao Džinga, ikona Nandžinga
Želva v grobnici Šjao Šjuja
Bišija v bližini grobnice Šjao Dženglija]]

Cesarji[uredi | uredi kodo]

Posmrtno ime	Osebno ime	Obdobje vladanja	Imena vladarskih obdobij
Vu	Šjao Jan	502–549	Tjandžjan (天監) 502–519 Putong (普通) 520–527 Datong (大通) 527–529 Džongdatong (中大通) 529–534 Datong (大同) 535–546 Džongdatong (中大同) 546–547 Tajčing (太清) 547–549
Džjanven	Šjao Gang	549–551	Dabao (大寶) 550–551
–	Šjao Dong	551–552	Tjandženg (天正) 551-552
Juan	Šjao Ji	552–555	Čengšeng (承聖) 552–555
–	Šjao Juanming	555	Tjančeng (天成) 555
Džing	Šjao Fangdži	555–557	Šaotaj (紹泰) 555–556 Tajping (太平) 556–557

Družinsko drevo vladarjev[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

↑ Dzidži tongdžjan, vol. 145.
↑ Dzidži tongdžjan, vol. 162.
↑ Knjiga Ljanga, vol. 5.
↑ ^4,0 ^4,1 DE LA VAISSIÈRE, ÉTIENNE (2003). »Is There a "Nationality of the Hephtalites"?«. Bulletin of the Asia Institute. 17: 127–128. ISSN 0890-4464. JSTOR 24049310.
↑ DE LA VAISSIÈRE, ÉTIENNE (2003). »Is There a "Nationality of the Hephtalites"?«. Bulletin of the Asia Institute. 17: 130, note 31. ISSN 0890-4464. JSTOR 24049310.
↑ ^6,0 ^6,1 Lung, Rachel (2011). Interpreters in Early Imperial China (v angleščini). John Benjamins Publishing. str. 29, n.14, 99. ISBN 978-90-272-2444-6.
↑ Ge, Zhaoguang (Professor of History, Fudan University, China) (2019). »Imagining a Universal Empire: a Study of the Illustrations of the Tributary States of the Myriad Regions Attributed to Li Gonglin« (PDF). Journal of Chinese Humanities. 5: 128.
↑ »Mausoleum Stone Carvings of Southern Dynasties in Nanjing«. chinaculture.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2011.
↑ Albert E. Dien, «Six Dynasties Civilization». Yale University Press, 2007 ISBN 0-300-07404-2. Partial text on Google Books. P. 190. A reconstruction of the original form of the ensemble is shown in Fig. 5.19.
↑ 梁安成康王萧秀墓石刻 Arhivirano 2013-10-19 na Wayback Machine. (Sculptures at the Tomb of Xiao Xiu) (kitajsko) (description and modern photos)

Viri[uredi | uredi kodo]

[1] Dzidži tongdžjan, vol. 145.

[2] Dzidži tongdžjan, vol. 162.

[3] Knjiga Ljanga, vol. 5.

[EDLV127-4] 4,0 ^4,1 DE LA VAISSIÈRE, ÉTIENNE (2003). »Is There a "Nationality of the Hephtalites"?«. Bulletin of the Asia Institute. 17: 127–128. ISSN 0890-4464. JSTOR 24049310.

[EDLV130-5] DE LA VAISSIÈRE, ÉTIENNE (2003). »Is There a "Nationality of the Hephtalites"?«. Bulletin of the Asia Institute. 17: 130, note 31. ISSN 0890-4464. JSTOR 24049310.

[Interpreters-6] 6,0 ^6,1 Lung, Rachel (2011). Interpreters in Early Imperial China (v angleščini). John Benjamins Publishing. str. 29, n.14, 99. ISBN 978-90-272-2444-6.

[ZG-7] Ge, Zhaoguang (Professor of History, Fudan University, China) (2019). »Imagining a Universal Empire: a Study of the Illustrations of the Tributary States of the Myriad Regions Attributed to Li Gonglin« (PDF). Journal of Chinese Humanities. 5: 128.

[8] »Mausoleum Stone Carvings of Southern Dynasties in Nanjing«. chinaculture.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2011.

[9] Albert E. Dien, «Six Dynasties Civilization». Yale University Press, 2007 ISBN 0-300-07404-2. Partial text on Google Books. P. 190. A reconstruction of the original form of the ensemble is shown in Fig. 5.19.

[10] 梁安成康王萧秀墓石刻 Arhivirano 2013-10-19 na Wayback Machine. (Sculptures at the Tomb of Xiao Xiu) (kitajsko) (description and modern photos)

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]