Daktil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Daktil je kot prst - z enim dolgim členom (zlogom), ki mu sledita dva kratka

Daktil (iz grške besede δάκτυλος, dáktylos - »prst«) je vrsta ritma, ki je sestavljen iz treh zlogov. Začne se s poudarjenim zlogom, nato pa sledita dva nepoudarjena. V pesmih s trozložnim merilom (daktil, anapest in amfibrah) je shema metra skoraj dosledno realizirana, jamb in trohej pa dopuščata značilne odklone od metrične sheme. Nenaglašene zloge označujemo z U, naglašene pa z –. Shema daktila je torej taka: – U U. Meje besed se redko ujemajo z mejami stopic. Daktil izvira iz antične Grčije, kjer so se izmenjevali dolgi in kratki glasovi. V zlogovnonaglasnem verzu se menjujejo naglašeni in nenaglašeni zlogi. Daktilski verzi so lahko dolgi od 2 do nekako 16 zlogov, najpogostejši pa so 4, 5, 7, 8, 10 in 11 zložni.

Primeri[uredi | uredi kodo]

Daktilski deseterec (– U U – U U – U U –)

Trte se jokajo, potlej rode,
kteri pit hočejo, naj se pote.
(Valentin Vodnik: Sušec ali marcius)

Daktilski enajsterec (– U U – U U – U U – U)

Drug ti je v skŕbno nastavljene mreže
(France Prešeren: Sila spomina)

Ni nujno, da imajo vsi verzi v neki pesmi enako število zlogov. V pesmi Franceta Prešerna V spomin Andreja Smoleta se izmenjujejo 11-zložni in 10-zložni verzi, da ima vsaka kitica shemo: D 11-10-11-10. Gre torej za preplet daktilskega enajsterca in deseterca.

Zbrani prijatlji v spomin ga pijemo
tvojih veselih in žalostnih dni;
zraven si take zdravljice pojemo,
de ni nesrečen, kdor v grobu leži.

Pri Valentinu Vodniku pa najdemo preplet daktilskega šesterca in peterca v pesmi Milica milena.

Solze pretakala,
Šmarnice plela
Mileta čakala,
Pesmice pela.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Aleksander BJELČEVIČ, 2001: Prešernove tradicionalne verzno-kitične oblike. F. Prešeren - A. S. Puškin (ob 200-letnici njunega rojstva). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 155–170.
  • – – 2000: Začetki slovenskega posvetnega verza (od Pisanic do Prešerna). 36. SSJLK. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 317–333.
  • Tone PRETNAR, 1997: Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
  • Mihail Leonovič GASPAROV, 1996: A history of European versification. Oxford: Clarendon press.
  • Aleksander Vasil'evič ISAČENKO, 1975: Slovenski verz. Ljubljana: Partizanska knjiga, enota Znanstveni tisk.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]