Cesar Jomej

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jomej
Portret
Japonski cesar
Obdobje vladanja3. oktober 585 – 21. maj 587
PredhodnikBidacu
NaslednikSušun
Zakonec
  • Anahobe no Hašihito
  • Išikina
  • Hiroko
Potomci
  • [[Princ Šotoku|Princ Šotoku]]
  • Prince Kume
  • Prince Jeguri
  • Prince Mamuta
  • Prince Tame
  • Prince Maroko
  • Princesa Nukade hime
OčeCesar Kinmej
MatiSoga no Kitašihime
Rojstvo540
Smrt11. april 587
Shiki District[d]

Cesar Jomej (用明天皇 Jomej-tenno, 518 bil 31. – 21. maj 587) je 31. japonski cesar[1] v skladu s tradicionalnim dednim nasledstvom.[2]

Jomej je vladal med leti 585 in 587.[3]

Tradicionalna zgodba[uredi | uredi kodo]

V Nihon Šokiju se je imenoval Tačibana no Tojohi no Mikoto (橘豊日尊). Drugi imeni pa sta tudi princ Oe (大兄皇子 Oe no Miko, dobesedno "kronski princ") in princ Ikebe (池辺皇子) po palači, kjer je živel. Na prestol je sedel po smrti polbrata, cesarja Bidacuja.

Vplivna dvorjana iz vladavine cesarja Bidacuja, Mononobe no Morija in Soga no Umako no Sukune, sta še vedno zasedala svoja položaja. Umako je bil po očetu cesarjev bratranec.

  • 585: V 14. letu vladavine (敏達天皇14年) je umrl cesar Bidacu. Nasledstvo (senso) je prejel njegov mlajši brat. Kmalu zatem naj bi kot cesar Jomej zasedel prestol (sokuj).[4]

Njegov dejanski naziv je bil verjetno Sumeramikoto ali Amenošita Širošimesu Okimi (治天下大王, "veliki kralj, ki vlada pod nebesi"), saj se naziv tenno pojavi šele v času cesarja Tenmuja in cesarice Džito. Lahko da so ga nazivali z Jamato Okimi (ヤマト大王/大君, "veliki kralj Jamata").

Cesar je vladal dve leti in umrl v starosti 69 let.[5]

  • 587, aprila: Jomej umre. Njegovo truplo položijo v krsto, a ga ne pokopljejo.
  • 587, maja: izbruh naslinih spopadov za nasledstvo. Protibudistične sile Juge no Morija no Muradžija so neuspešne proti probudističnim silam princa Šotokuja in Soga Umako no Sukuneja. Opozicija proti budizmu je povsem uničena.[6]
  • 587, julija: telo cesarja Jomeja pokopljejo.

Zaradi kratkotrajne vladavine ni uspelo cesarju sprožiti večjih političnih sprememb, a je povzročil trenja s šintoisti, ko je podprl budizem. Po Nihon Šokiju je bil budist in šintoist. Morija, najvplivnejši podpornik šintoizma, je po cesarjevi smrti spletkaril z njegovim bratom, princem Anahobejem, da bi si prisvojila prestol. Nekateri špekulirajo, da sta celo izvedla atentat na kratkotrajnim cesarjem.

Spominsko šintoistično svetišče in mavzolej v čast cesarja Jomeja.

Dejansko mesto Jomejevega groba je znano. Tradicionalno ga častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) v Osaki.

Cesarska hiša je posvetila to lokacijo kot njegov mavzolej. Uradno se imenuje Kavači no Šinaga no hara no misasagi.[7]

Rodoslovje[uredi | uredi kodo]

Cesar Jomej je bil četrti sin cesarja Kinmeja, njegova mama pa je Soga no Kitašihime, hčerka Soga no Inameja.[8]

  • V letu 586 je cesar vzel svojo polsestro, princeso Anahobe no Hašihito (穴穂部間人皇女), katere mati je bila tudi Inamejeva hčerka, za družico. Rodila mu je štiri sinove, med njimi princa Šotokuja, ki je postal kronski princ in regent cesarici Sujko. Sledili so cesarski princi Kume, Jeguri in Mamuta
  • Išikina, hčerka Soga ne Inameja, je postala družica. Rodila je cesarskega princa Tameja (imenovan tudi Tojora)
  • Hiroko, hčerka Ihamura, je rodila cesarskega princa Maroka in cesarsko princeso Nukade hime

Jomej je imel tri cesarice in sedem cesarskih otrok.[9] Jomejev sin, princ Umajado, je znan tudi kot princ Šotoku.[10]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Imperial Household Agency (Kunaichō): 用明天皇 (31)
  2. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 46.
  3. Brown, Delmer et al. (1979). Gukanshō, p. 263; Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du Japon, pp. 37–38., str. 37, na Google Books
  4. Titsingh, p. 37; Brown, pp. 263; Varley, p. 44; n.b., A distinct act of senso is unrecognized prior to Emperor Tenji; and all sovereigns except Jitō, Yōzei, Go-Toba, and Fushimi have senso and sokui in the same year until the reign of Emperor Go-Murakami.
  5. Varley, H. Paul. (1980). Jinnō Shōtōki, p. 126.
  6. Brown, pp. 262–263.
  7. Ponsonby-Fane, p. 419.
  8. Varley, p. 125.
  9. Brown, p. 263.
  10. Varley, pp. 125–129.

Sklici[uredi | uredi kodo]