Braggov pogoj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Izpeljava Braggovega pogoja.
Interakcija rentgenskih žarkov z atomi v kristalni strukturi. Nastanek sipanih žarkov.
Na levi sliki je prikazana ojačitev (interferenca) sipanega valovanja, na desni pa oslabitev.

Braggov pogoj (tudi Braggov zakon in Vulf-Braggov pogoj) opisuje pogoje za nastanek interferenčnih ojačitev pri sipanju rentgenskih žarkov na kristalu.

Imenuje se po angleškem fiziku in kemiku Williamu Henryju Braggu (1862 – 1942) in njegovem sinu v Avstraliji rojenem britanskem fiziku Williamu Lawrencu Braggu (1890 – 1971 ). Leta 1915 sta za raziskave kristalnih struktur z rentgenskimi žarki dobila Nobelovo nagrado. Neodvisno od Williama Lawrencea Bragga je leta 1913 pogoj zapisal tudi ruski kristalograf Georgij Viktorovič Vulf (1863 – 1925).

Braggov uklon (Braggovo sipanje) dobimo, kadar rentgenski žarki zadenejo kristal in s tem atome v kristalu. Rentgenski žarki povzročijo dodatno gibanje elektronov ˙(elektronskega oblaka) in zaradi tega pride do ponovnega sevanja valov z isto valovno dolžino, kot jo je imelo vpadno valovanje. To imenujemo Rayleighovo sipanje (elastično sipanje). Žarki se torej na kristalni mreži sipljejo in v določenih smereh dobimo ojačitve v skladu z Braggovim pogojem . Do ojačitev pride v smereh, kjer je razlika poti žarkov, ki se sipljejo (odbijejo) od različnih kristalnih ravnin, enaka mnogokratniku valovnih dolžin vpadajočega valovanja.

Ojačitve v sipanem valovanju dobimo samo v določenih smereh, ki izpolnjujejo naslednji pogoj:

 2 d\sin\theta = n\lambda \!\, ,

kjer je:

  •  d \! razdalja med dvema sosednjima kristalnima ravninama
  •  \theta \! uklonski kot oziroma kot sipanja
  •  n \! celo število
  •  \lambda \! valovna dolžina vpadajočega valovanja

Iz obrazca se vidi, da je najdaljša valovna dolžina, pri kateri je še izpolnjen pogoj enaka  2d \!, kar se zgodi pri kotu  \theta = \pi/2 \!.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]