Bonaventura Herga

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bonaventura Herga
Rojstvo29. junij 1907({{padleft:1907|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})
Smrt12. februar 1944({{padleft:1944|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) (36 let)
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicduhovnik

Bonaventura (Ignacij) Herga, slovenski duhovnik, * 29. junij 1907, Desternik, † 12. februar 1944, Mamolj, Polšnik.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Po ljudski šoli, ko jo je končal leta 1919 je obiskoval gimnazijo v cistercijanskem samostanu v Stični, izpite pa je delal na prvi državni gimnaziji v Ljubljani. Oktobra 1925 je bil kot brat Bonaventura psrejet med bele menihe. Večne zaobljube je položil 28. oktobra 1928. Študiral je na cistercijanski teološki šoli deloma v Marienstattu v Nemčiji in deloma v Ljubljani. Avgusta 1930 je v Ljubljani prejel red subdiakonata, nato je bil posvečen v diakona. 24. avgusta 1930 ga je škof dr. Gregorij Rožman posvetil v duhovnika. Po tem, ko je leta 1936 naredil šoferski izpit je bil samostanski šofer, obenem pa pomočnik v dušnem pastirstvu. Januarja 1938 je bil nameščen kot drugi kaplan na Krki. Nekaj časa je preživel tudi v Mogili na Poljskem, kjer je pomagal tamkajšnjemu cistercijanskemu samostanu. V času druge svetovne vojne so nemci izseljevali ljudi, 7. maja so iz Šmartnega pri Litiji odpeljali tudi dekana in kaplana. Pater Bonaventura je pomagal reševati ljudi iz okolice: čakal je v zasedeni Litiji in jih v skupinah prepeljal čez meno črto na Debečem. Konec septembra ali v začetku oktobra so ga v Litiji prijeli, obsojen je bil na šest mesecev zapora. V tem času je opravljal več prisilnih del, med drugim je bil tudi pomočnik v kuhinji, urejal je knjižnico, nato se je zaposlil kot materialni knjigovodja v kmetijski zadrugi Šmartno. PArtizani so ga, tako kot nekatere druge ljudi poklicali v vas Podmil, ki je bila povsem izseljena. V Skobetovi hiši so ga prijeli in nato zasliševali, priče trdijo, da so ga mučili. Skupaj z njim je bil še en ujetnik, oba so 12. februarja ubil na krut način. Zagrebli so ju pod bližnjo kolibo, ki so jo naknadno zažgali. V tistem času sta se med tamkajšnjimi partizani zadrževala tudi Zdenko Roter in Mitja Ribičič. Po približno treh letih so trupli odkopali in jih skrivoma prepeljali ter pokopali na pokopališču n Libergi, pokopal ju je nemški duhovnik Alojzij breier.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Palme mučeništva, Mohorjeva družba, Celje, 1994