Bitka pri Soissonsu (718)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bitka pri Soissonsu
Del frankovskih državljanskih vojn
Datum 718
Prizorišče Amblève, Liege, Belgija
Izid zmaga Avstrazije
Udeleženci
Nevstrija
Akvitanija
Avstrazija
Poveljniki
Ragenfrid
Hilperik II.
Odo Veliki Akvitanski
Karel Martel
Moč
ni znano ni znano
Žrtve
ni znano ni znano

Bitka pri Soissonsu leta 718 je bila zadnja velika bitka v državljanski vojni med nasledniki Pipina Herstalskega.

Po Pipinov smrti decembra 714 so njegov vnuk in naslednik Teodoald, njegova vdova Plektruda, njegov nezakonski sin Karel Martel, njegov naslednik na položaju nevstrijskega dvornega majordoma Ragenfrid in novi kralj Hilperik II. sprožili vojno za njegovo nasledstvo. Ragenfrid in Hilperik sta iz tekme kmalu izločila Plektrudo in Teodoalda, potem pa je Karel Martel obrnil tok vojne in prisilil vse svoje nasprotnike k vdaji.

Po Hilperikovem in Ragenfridovem porazu v bitki pri Vincyju sta se poraženca združila z neodvisnim akvitanskim vojvodom Odom Velikim in napadla Soissons. Karel je pričakoval njihov napad in jih čakal z vojsko izkušenih veteranov, od katerih so mu mnogi služili vse svoje življenje. Njegova vojska je zato v bitki pri Soissonsu z lahkoto premagala združeno Odovo, Hilperikovo in Ragenfridovo vojsko. Kralj in vojvoda sta pobegnila na ozemlje južno od Loare, Ragenfrid pa v Angers. Odo je kmalu nato sklenil mir in Karlu predal Hilperika, potem pa je mir sklenil tudi Ragenfrid. Po vojni je Karel Martel postal nesporni dux Francorumvojvoda vseh Frankov.

Karel ni usmrtil nobenega od svojih nasprotnikov. Njegov nečak Teodoald je celo služil v njegovi vojski. Prijazen je bil celo do njegove matere Plektrude in pustil živeti tako odstavljenemu kralju Hilperiku kot njegovemu majordomu Ragenfridu. Norwich za njegovo ravnanje pravi, da je »bil sposoben biti spodoben in prijazen do poraženih sovražnikov ali pa se je počutil dovolj močnega, da bi se uprl njihovim zarotam in mahinacijam«.[navedi vir]

Vir[uredi | uredi kodo]

  • Oman, Charles. The Dark Ages 476-918. Rivingtons: London, 1914.