Bitka pri Farzalu

Bitka pri Farzalu
Del rimske državljanske vojne
Datum 6. junij 48 pr. n. št. Prizorišče Farzal, Tesalija Izid Zmaga Julija Cezarja
Udeleženci
Julij Cezar Mark Antonij	Pompej Veliki
Moč
30.000 pešakov 2.000 konjenikov lahka pehota	40.000 pešakov 3.000 konjenikov 4.200 strelcev
Žrtve in izgube
1200	6000

Bitka pri Farzalu je potekala 6. junija 48 pr. n. št. med Julijem Cezarjem in Pompejem. Bitka pri Farzalu je bila odločilna bitka v rimski državljanski vojni. Pompej Veliki je v državljanski vojni imel podporo republike in posledično večine rimskega senata. Pompejeva vojska je po številu močno prekašala Cezarjeve veteranske legije.

Predhodno dogajanje

Pompej in večina rimskega senata sta leta 49 pr.n.št zbežali iz Italije v Grčijo, da se tam pripravijo na vojno s Cezarjem. Cezarju je primanjkovalo ladjevja, zato se je odločil najprej zavarovati zahodno Sredozemlje, še posebej Španijo, nato pa zbrati potrebno ladjevje in začeti zasledovati Pompeja. Pompej je svojo floto zaupal senatorju Bibulu, čigar naloga je bila preprečiti Cezarju izkrcanje v Grčiji. Bibul je kmalu zatem umrl zaradi bolezni in tako Cezarju prepustil vso obalo Grčije, le ta pa se je lahko mirno izkrcal. Preden se je Cezar odpravil v Grčijo, je svoje legije usmeril proti Massili (današnji Marseille), kjer je zbral manjše ladjevje, nato pa se odpravil proti Španiji, kjer je uničil šibke Pompejeve sile. Sledila je zima, v kateri se je Cezar izkrcal na obali Grčije pri kraju Farzal. Kljub temu da je imel Pompej večjo vojsko, ni takoj napadel Cezarjevih legij, saj se je zavedal izkušenosti le teh. Odločil se je, da se bo izmikal boju in presekal Cezarjeve oskrbovalne poti, ter tako izstradal njegovo vojsko. Cezar je kmalu uvidel namero Pompeja in napadel njegovo taborišče pri Draču, a je utrpel hude izgube in se je moral umakniti.

Pompej ni takoj izkoristil uspeha in je pozimi (leta 49-48. pr. n. št) oblegal Cezarjev tabor. Cezar se je umikal Pompeju v Tesalijo, kjer se je Pompej na prigovarjanje senatorjev odločil, da bo napadel Cezarja. Pompej je imel številčnejšo in spočito vojsko, a se je zavedal izkušenosti Cezarjevih legij, ki so sodelovale v galskih vojnah, zato je hotel izstradati Cezarja, vendar so senatorji zahtevali, da ga napade in uniči pri Farzalu.

Cezarjeve legije so bile nepopolnjene, ker jih ni bilo časa popolniti in reorganizirati, deloma pa tudi zaradi izgub pri napadu na Pompejev tabor pri Draču. Zaradi hitrih premikov in presekanih oskrbovalnih poti je bila Cezarjeva vojska na robu zloma, zato je bil spopad za Cezarja nujen.

Vojski

Cezarjeva vojska je bila za spoznanje manjša od Pompejeve- na razpolago je imel le osem legij, ki pa so bile nepopolne. Tako je Cezarjevo vojsko sestavljalo približno 22 000 rimskih legionarjev in približno 1000 mož Galske in Germanske konjenice. Njegovi vojaki so bili veliko bolj izkušeni kot Pompejevi- zato pa je ta imel na razpolago veliko večjo vojsko, približno 40 000-50 000 vojakov in približno 6000 mož konjenice, Cezar pa le približno 1000.

Potek bitke

V začetku avgusta sta se obe vojski srečali. Postavili sta se druga nasproti druge in se nekaj dni gledali. Pompej je svoje čete postavil na hrib, tako da bi bil napad nanj za Cezarja neugoden. Ta se je 9. avgusta odločil zapustiti kraj, saj ni hotel predolgo ostati na enem mestu. Upal je drugje najti boljše mesto za bitko. Med pripravami na odhod pa se je iz hriba začela spuščati Pompejeva vojska. Cezar je svoje može zato hitro postavil v linije za napad.

Postavitev vojsk

Položaj enot in poveljnikov pred bitko.

Bojišče je bila velika ravnina, ki jo je pa razpolavljala reka Epineus. Pompej je svojo vojsko postavil v običajne tri vrste, triplex acies, z reko na svojem desnem boku, ki ga je še dodatno utrdil s 600 možmi konjenice. Svojim legionarjem je dal navodila, naj ne napadejo, ampak le držijo položaj, saj je bitko upal zmagati s konjenico, ki jo je postavil na levi bok.

Cezar je Pompeju nasproti postavil svojo vojsko prav tako v običajne tri vrste, z njegovo najljubšo, deseto, legijo na desnem boku in z reko na levem. Sam je med bitko ostal na desnem boku, saj je upravičeno domneval, da se bo večina dogajanja zgodila tam. Svojo konjenico je postavil ob desni bok, za njo pa postavil šest kohort za konjenico, poševno ob svoji vojski. Pompejev načrt, da bi zmagal s konjenico, je bil namreč zelo očiten.

Bitka

Prva faza bitke pri Farzalu- napad Pompejeve konjenice in umik Cezarjeve.

Druga faza bitke pri Farzalu- Četrta linija prežene Pompejevo konjenico in napade Pompejev bok.

Ob začetku bitke je Cezarjeva linija mirno in urejeno napredovala proti nasprotniku, ki je ubogal ukaze in stal pri miru. Tik preden bi dosegli točko, kjer bi lahko vrgli svoja kopja, pilum, pa se je Cezarjeva vojska ustavila in se ponovno zbrala. Šele nato so z vso močjo udarili na nasprotnika, ki je čakal povsem v mirovanju, kar je že Cezar sam označil kot veliko napako Pompeja.

Nato pa je pod vodstvom Labiena napadla (sicer zelo neurejeno) Pompejeva veliko številčnejša konjenica. Cezarjeva konjenica se je umaknila, mogoče celo nalašč, in Pompejeva je tako iznenada stal iz oči v oči s Cezarjevo četrto linijo, ki je pred tem niso opazili. Ta je sedaj napadla nasprotno konjenico, ki je bila že povsem neurejena. Uporabili so svoja kopja, pilum, ki pa jih niso vrgli, ampak so jih uporabili kot sulice in tako ubili na stotine nasprotnikov.

Pompejeva konjenica se je tako umaknila iz bojišča. Četrta linija jih ni dolgo zasledovala- namesto tega se je zasukala in napadla Pompejev levi bok, ki je bil sedaj povsem brez obrambe iz strani. Ko se je ta bil prisiljen obrniti, je Cezar v boj poslal še svoje rezerve, tretjo linijo. Tako je zlomil nasprotnikovo vojsko in jo porazil.

Po bitki

Ko je Pompejeva vojska zbežala, je Cezar takoj napadel njihov tabor, ki ga je branilo le sedem kohort. Tega so zavzeli in izropali. Pompej Veliki je pobegnil takoj, ko je videl, da bo bitko izgubil. Vzel je svojo družino in nekaj zlata in odšel najprej v Malo Azijo, nato pa v Egipt. Tam sta ga dva Rimljana ubila.

Cezar je v tej bitki, njegovi največji zmagi, izgubil približno 1200 mož, njegovi nasprotniki pa približno 6000.

Čeprav ta bitka ni bila zadnja v državljanski vojni, je bila brez dvoma odločilna. Cezar je s to zmago dobil nadzor nad rimsko politiko in še nad vzhodnimi provincami. Veliko njegovih nasprotnikov se je sedaj priključilo njemu, nekateri zato, ker so mislili, da je ljubljenec bogov, nekateri pa le zaradi samoohranitve.

Viri

• Janez J. Švajncer: Vojna zgodovina (Ljubljana: DZS, 1998), str. 98.
• Goldsworthy, A. (2006) Caesar. London: Weidenfeld & Nicolson Ltd.

Glej tudi

• seznam bitk