Bakh

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bakh na bakhanalijah, Peter Paul Rubens.
Bronast kip Bakha iz Pompejev, zasut leta 79, ki je nastal približno 100 let prej v avgustovskem času
Pijani Bakh (Michelangelo)

Bakh (latinsko Bakhus, starogrško Βάκχος: Bákhos) je vzdevek Dioniza, boga vina, zastrupitve, norosti in ekstaze v grški mitologiji. Rimljani so Bakha uporabljali kot ime za Liber pater, prvotno rimski bog gnojenja rastlin in živali.

Njemu v čast so prirejali prireditve, imenovane bakanalije.

Ime[uredi | uredi kodo]

Ustrezen vzdevek (pacie) je bil že med Etruščani v uporabi za boga Fuflunsa. V povezavi s tako imenovanim škandalom bakhanalije leta 186 pr. n. št. je bilo na začetku ime Bakh ali Baca za Bakhante, kultne božje spremljevalce, in Bakhanal ali Bakanal za kultno praznovanje, zatirano. To kaže, da so ustrezni izrazi sprva pomenili ekstatične oblike kulta, v nasprotju s tradicionalnimi kultnimi praznovanji Liber.

Vila misterijev v Pompejih prikazuje prizore iz kulta Bakha / Dioniza.

Sprejem[uredi | uredi kodo]

Leopard (panter) in lev sta bila za Dioniza sveta, zlasti leopard s pikčastim kožuhom. Zato je Bakh pogosto upodobljen kot ikonografski atribut skupaj z leopardom ali s kožo leoparda.[1] V post-antičnem obdobju je Bakh postal končno bog vina. Ikonografija se je odcepila od tradicionalnih oblik, tako da je na primer upodobitev Bakha kot pijanega starca z vinskim vencem v krogu veselih pivcev postala priljubljena tema. Prevzel pa je tudi teme iz mitologije Dioniza, na primer srečanje med Bakhom / Dionizom in Ariadno.

Številni veliki mojstri slikanja so ustvarili slike Bakha, med njimi Leonardo da Vinci, Michelangelo in Tizian. Posebnost je kip pijanega Bakha, ki ga je ustvaril Michelangelo, ameriški slikar Cy Twombly pa se je Bakhove figure lotil abstraktno, ekspresionistično.

Bakhov kip, ki je desetletja krasil vodnjak gradu v Innviertelu, se je izkazal za zadnje delo nizozemskega kiparja Adriaena de Vriesa in ga je Rijksmuseum Amsterdam decembra 2014 za 22,5 milijona evrov dražil v dražbi Christie's v New Yorku.[2]

Johann Strauss mu je posvetil polko - Bachus-Polka (1847).

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Paul Larisch: Die Kürschner und ihre Zeichen. Selbstverlag, Berlin 1928, S. 59.
  2. http://ooe.orf.at/news/stories/2683964/ Innviertler Bacchus brachte 22,5 Mio. Euro, ORF.at, 12. Dezember 2014

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Kevin Cline: Bakchos. In: Der Neue Pauly (DNP). Band 2, Metzler, Stuttgart 1997, ISBN 3-476-01472-X, Sp. 408–411.
  • Andreas Emmerling-Skala: Bacchus in der Renaissance (= Studien zur Kunstgeschichte. Band 83). Olms, Hildesheim 1994, ISBN 3-487-09805-9.
  • Ulrich van Loyen, Gerhard Regn: Dionysos. In: Maria Moog-Grünewald (Hrsg.): Mythenrezeption. Die antike Mythologie in Literatur, Musik und Kunst von den Anfängen bis zur Gegenwart (= Der Neue Pauly. Supplemente. Band 5). Metzler, Stuttgart/Weimar 2008, ISBN 978-3-476-02032-1, S. 230–246.
  • John Scheid: Bacchus. In: Der Neue Pauly (DNP). Band 2, Metzler, Stuttgart 1997, ISBN 3-476-01472-X, Sp. 390 f.
  • Christoph Schmitt: Über das Erinnern in der Hofkunst Alfonso d’Estes. Ein kunsthistorischer Versuch zur Theorie des kulturellen Gedächtnisses am Beispiel allegorisch-mythologischer Gemälde. Dissertation, Universität Hamburg 2005 (online)

Zuananje povezave[uredi | uredi kodo]