Pojdi na vsebino

Avarci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Avarci
Avarec Imam Šamil, tretji imam Kavkaškega imamata, ki je v 19. stoletju vodil odpor proti Ruskemu imperiju.
Skupno število pripadnikov
ok. 1,3 milijona[1]
Regije z večjim številom pripadnikov
 Rusija 1.012.074 (2021)[2]
956,831 (2021)[2]
 Azerbajdžan150.000[3]
 Gruzija1.060[4]
Jeziki
Avarščina
Religija
Sunitski islam[5]
Sorodne etnične skupine
Druga severovzhodna kavkaška ljudstva (zlasti Andijci, Ahvahci, Bagualali, Tindijci, Botlihci, Godoberijci, Čamalali in Karatinci)

Avarci (avarsko магӀарулал, latinizirano: maⱨarulal, dob. 'gorjani'),[6][7][8] so etnična skupina severovzhodnega Kavkaza. Avarci so največja izmed več etničnih skupin, ki živijo v ruski republiki Dagestan.[9] Avarci prebivajo na Severnem Kavkazu med Črnim in Kaspijskim jezerom. Podobno kot druge etnične skupine v regiji Severnega Kavkaza tudi Avarci živijo v starodavnih vaseh, ki se nahajajo približno 2.000 metrov nadmorske višine.[10] Avarski jezik, ki ga govorijo kavkaški Avarci, spada v družino avaro-andijskih jezikov. Od 14. stoletja dalje je njihova prevladujoča religija sunitski islam.

Etnonimi

[uredi | uredi kodo]

Po mnenju ruskih zgodovinarjev iz 19. stoletja so Avare sosedje običajno imenovali z eksonimom Tavlinci (tavlintsy). Vasilij Potto je zapisal: »Besede v različnih jezikih imajo enak pomen ... gorski prebivalci [ali] gorjani.«[11] Potto je trdil, da so se člani pogosto imenovali tudi z alternativnim endonimom maarulal, ki prav tako pomeni »gorjan«.[11]

Večina tistih, ki so znani kot Tavlinci, izvira iz zgornjih delov dveh pritokov reke Sulak.[12]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

V obdobju med 5. in 12. stoletjem se je v avarskih dolinah razširilo gruzijsko ortodoksno krščanstvo. V času islamskih osvajanj so na Kavkaz prodrli Arabci, ki so leta 639 zavzeli Armenijo, leta 643 pa Derbent.[13] Leta 736 so ustanovili Tbilijski emirat. Kasneje je večini današnjega Dagestana vladalo krščansko kraljestvo Sarir. Tudi Gruzijsko kraljestvo je bilo krščansko. Ko pa je Sarir v začetku 12. stoletja propadel in so vpadi Mongolov pod vodstvom Subudeja in Džebeja oslabili Gruzijo, se je krščanski vpliv na tem območju končal.[14] SNa pogorišču Sarirja je nastal Avarski kanat, ki je bil pretežno muslimanska država.[15] Edini ohranjeni spomenik arhitekture Sarirja je cerkev Datuna iz 10. stoletja v vasi Datuna. Zdi se, da mongolski vpadi niso prizadeli avarskega ozemlja, zavezništvo z Zlato hordo pa je avarskim kanom celo prineslo gospodarski razcvet. Po zatonu Horde v 15. stoletju je na oblast prišel Šamhalat Kazi-Kumuha, ki je podredil Avarski kanat.

Od 16. stoletja dalje so Safavidi in Osmani začeli širiti svoje ozemlje na Kavkazu. Do sredine 16. stoletja so bila območja današnjega Dagestana, vzhodne Gruzije, Azerbajdžana in Armenije pod safavidsko oblastjo.[16] Območje današnje zahodne Gruzije je prišlo pod nadzor osmanskih Turkov.[17] Čeprav so osmanski Turki med osmansko-safavidsko vojno (1578–1590) za kratek čas pridobili Dagestan, so Dagestan in številni in mnogi njegovi Avarci več stoletij ostali pod safavidsko oblastjo. Kljub safavidski vladavini so številne etnične skupine v Dagestanu, vključno z mnogimi Avarci, ohranile razmeroma visoko stopnjo svobode in samouprave.

Po rusko-perzijski vojni (1722–1723) je Rusija za kratek čas odvzela Dagestan Safavidom. Afšaridi so v začetku 18. stoletja ponovno vzpostavili popoln nadzor nad Kavkazom med Nadir Šahovo kavkaško in dagestansko kampanjo. V istem času so Avarci v poznejših fazah Nadir Šahove dagestanske kampanje pri Andalalu porazili eno od vojsk Nadir Šaha.[18] Po tej zmagi je avarskemu Umma Kanu (vladal 1774–1801) uspelo izsiliti davek od večine kavkaških držav, vključno s Širvanom in Gruzijo.

Avarska vas Kusur, Dagestan

Umma Kan je umrl leta 1801. Dve leti pozneje se je kanat po ruski aneksiji Gruzije in sklenitvi Georgievske pogodbe prostovoljno podredil ruski oblasti. To je bilo potrjeno šele po znatnih ruskih uspehih in zmagi v rusko-perzijski vojni (1804–1813), po kateri je Perzija Rusiji prepustila južni Dagestan in mnoga svoja druga kavkaška ozemlja.[19] Turkmenčajska pogodba iz leta 1828 je dokončno utrdila ruski nadzor nad Dagestanom in drugimi območji, kjer so živeli Avarci.[20]

Rusi so na območju Avarcev uvedli visoke davke, razlastili posestva in zgradili trdnjave. Avarsko prebivalstvo se je uprlo pod zastavo muslimanskega Dagestanskega imamata.

Kavkaška vojna je divjala do leta 1864, ko je bil Avarski kanat ukinjen. Nekateri Avarci niso želeli sodelovati z Rusi in so se izselili v Turčijo, kjer njihovi potomci živijo še danes. Kljub vojni in emigraciji so Avarci v sovjetskem obdobju ohranili položaj dominantne etnične skupine v Dagestanu. Po drugi svetovni vojni so mnogi Avarci zapustili nerodovitno višavje in se preselili v rodovitne ravnice bližje obalam Kaspijskega jezera[navedi vir]

Opis

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid regije Severni Kavkaz

Avarci so severovzhodno kavkaško ljudstvo, ki govori avarščino, severovzhodno kavkaški jezik.

Avarci naseljujejo večino goratega dela Dagestana, ter ravnice (v območjih Bujnakska, Hasavjurta, Kiziljurta in drugih). Zunaj Dagestana ruski Avarci živijo tudi v Čečeniji in Kalmikiji.

Leta 1999 je v Azerbajdžanu živelo 50.900 Avarcev. Do leta 2009 se je avarsko prebivalstvo v Azerbajdžanu zmanjšalo na 49.800.[21][22] V Gruziji je leta 2002 živelo 1.996 kvarelskih Avarcev.[23]

Simbol Avarskega kanata

V Turčiji Avarce obravnavajo kot »etnične Turke«, zato jih v popisih prebivalstva ne štejejo kot posebno etnično skupino. Zaradi tega je težko natančno določiti, koliko Avarcev živi v Turčiji. Po podatkih B. M. Ataeva, ki se opira na raziskavo A. M. Magomeddadajeva, bi moralo avarsko prebivalstvo leta 2005 šteti približno 53.000 ljudi.[24]

Etnične skupine

[uredi | uredi kodo]
Glavna območja severovzhodnih kavkaških jezikov

Poimenovanje Avarci se uporablja kot skupni izraz; saj skupnost vključuje približno 15 subetničnih skupin. Mednje poleg samih Avarcev sodijo še Andijci, Cezi (znani tudi kot Didojci).[25]

Jezik

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Avarščina.
Slika:H Mussayassul Party.jpg
Slika avarskih žensk na zabavi, delo Halila Bega Musayassula, 1935

Avarščina spada v avaro-andijsko podskupino severovzhodne kavkaške jezikovne družine. Pisava temelji na cirilici, ki je nadomestila arabsko pisavo, ki se je uporabljala pred letom 1927, in latinico, ki je bila v uporabi med letoma 1927 in 1938. Več kot 60 % Avarcev, ki živijo v Dagestanu, govori rusko kot svoj drugi jezik.[navedi vir]

Medijske datoteke

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Avar«. Ethnologue. (zahtevana naročnina)
  2. 1 2 »Национальный состав населения Российской Федерации согласно переписи населения 2021 года« (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. decembra 2022. Pridobljeno 5. januarja 2023.
  3. ↑ »Statistical Committee of Republic of Azerbaijan«.
  4. ↑ »Ethnic Composition of Georgia« (PDF). CSEM. Pridobljeno 18. maja 2019.
  5. ↑ »Avars - Encyclopedia.com«. www.encyclopedia.com.
  6. ↑ »АВАРЦЫ • Большая российская энциклопедия - электронная версия«. bigenc.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. aprila 2022. Pridobljeno 30. aprila 2022.
  7. ↑ Косвен М. О.; Гарданов Б. А (1960). Народы Кавказа. Институт этнографии имени Н.Н. Миклухо-Маклая.
  8. ↑ Малая советская энциклопедия. Sovetskai︠a︡ ėnt︠s︡iklopedikia︡. 1933. str. 47.
  9. ↑ Ruska zvezna državna statistična služba (2011). »Всероссийская перепись населения 2010 года. Том 1« [Vseruski prebivalstveni popis leta 2010, vol. 1]. Всероссийская перепись населения 2010 года [Vseruski prebivalstveni popis leta 2010] (v ruščini). Ruska zvezna državna statistična služba.
  10. ↑ Pagani, Luca; in sod. (9. september 2011). »High altitude adaptation in Daghestani populations from the Caucasus«. Human Genetics. 131 (3): 423–33. doi:10.1007/s00439-011-1084-8. PMC 3312735. PMID 21904933.
  11. 1 2 В. А. Потто. Кавказская война в отдельных очерках, эпизодах, легендах и биографиях: в 5 т. – СПб.: Тип. Е. Евдокимова, 1887–1889.
  12. ↑ »Том I. Книга 1. Дубровин Николай Федорович.«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. oktobra 2020. Pridobljeno 9. aprila 2026.
  13. ↑ »Islam: Islam in the Caucasus and the Middle Volga | Encyclopedia.com«. www.encyclopedia.com.
  14. ↑ V. Minorsky, "A History of Sharvan and Darband in the 10th–11th Centuries", Pub: W. Heffer & sons ltd. Cambridge, 1958.
  15. ↑ An Ethnohistorical Dictionary of the Russian and Soviet Empires, by James Stuart Olson, Lee Brigance Pappas, Nicholas Charles Pappas, p. 58.
  16. ↑ A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East, Vol. II, ed. Spencer C. Tucker, (ABC-CLIO, 2010). 516.
  17. ↑ "The Reign of Suleiman the Magnificent, 1520–1566", V.J. Parry, A History of the Ottoman Empire to 1730, ed. M.A. Cook (Cambridge University Press, 1976), 94.
  18. ↑ Ramazan Gadzhimuradovich Abdulatipov. Russia and the Caucasus: On the Arduous Path to Unity. Lewiston, New York: Edwin Mellen Press, 2000. p. 15.
  19. ↑ John F. Baddeley, The Russian Conquest of the Caucasus, Longman, Green and Co., London: 1908, p. 90.
  20. ↑ Aksan, Virginia. (2014). Ottoman Wars, 1700–1870: An Empire Besieged. p. 463. Routledge. ISBN 978-1-317-88403-3.
  21. ↑ Devlet İstatistik Komitesi Arhivirano 23 December 2007 na Wayback Machine., Azərbaycan Milli Elmlər Akademiyası İqtisadiyyat İnstitutu[mrtva povezava][mrtva povezava]
  22. ↑ »Ethnic composition of Azerbaijan 2009«. pop-stat.mashke.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2021.
  23. ↑ »Ethnic composition of Georgia 2014«. Pop-stat.mashke.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2020. Pridobljeno 4. marca 2022.
  24. ↑ Ataev B.M Avars: Language, History, Writing.-Machachkala:DSC RAS, 2005, ISBN 5-94434-055-X p.21.
  25. ↑ Ware and Kisriev, 2010. Dagestan: Russian Hegemony and Islamic Resistance in the North Caucasus, p.41.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Avarci&oldid=6672616«