Arhaizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhaizem je jezikovni element starejše dobe v novejšem, sodobnem jeziku.[1] Kadar govorimo o besedah, jih imenujemo tudi starinske besede. Lahko pa gre le za določen pomen besede, ki je starinski (na primer družina v pomenu služabniki, služinčad[1]), za besedno zvezo (na primer družinska soba v pomenu dnevna soba[1]) ali drug jezikovni element (na primer reklo vzeti kaj na svojo dušo v pomenu prevzeti odgovornost, krivdo[1]).[2] Za arhaizme je značilno, da so bili nekoč, v kaki vlogi, splošno rabljeni, če jih uporabimo v sodobnem jeziku, pa se čuti, da so iz polpretekle zgodovine (npr. ajd v pomenu pogan, akoravno v pomenu čeprav).[2]

Starinske besede[uredi | uredi kodo]

Starinske besede so nasprotje besednih novot oziroma neologizmov. Rabimo jih zlasti v leposlovnih delih, z namenom, da bi pomagale obuditi vzdušje starinskosti oziroma polpreteklosti. V strokovnih besedilih se jih načeloma izogibamo.[3]

Slovar slovenskega knjižnega jezika označuje starinske besede s kvalifikatorjem starinsko (okrajšano star.). Besede, ki v sodobnem jeziku dobile oznako starinsko, so več vrst:[4][1]

  • take, ki so se nekdaj splošno rabile. Danes je taka beseda beseda še živa v prevodih, v narečjih ali pa je rabljena za slogovno barvanje leposlovnega besedila, na primer: begun v pomenu begunec; bojda v pomenu baje; bukve v pomenu knjiga; časen v pomenu zemeljski, minljiv; delopust v pomenu čas pred praznikom, ko se neha delati, dobrovoljec v pomenu prostovoljec, mrtvoud v pomenu možganska kap, perilnica v pomenu pralnica; perje v pomenu listje na drevju;
  • besede, ki so bile v preteklosti knjižne, torej so se v glavnem pojavljale v pisanih besedilih:
    • domače knjižne besede: dasitudi v pomenu čeprav; dosihdob v pomenu doslej; društvovati v pomenu biti, delovati v društvih; navje v pomenu pokopališče; nesramnica v pomenu vlačuga; oddušek v pomenu počitek, oddih;
    • iz srbohrvaščine prevzete knjižne besede: čitatelj v pomenu bralec; dob v pomenu hrast; igrališče v pomenu igrišče; izvinek v pomenu opravičilo, izgovor; nego v pomenu kakor; obečati v pomenu obljubiti;
    • tujke: agitatoričen v pomenu agitatorski; alfabetičen v pomenu abeceden; eksamen v pomenu izpit (pogosto gre za besede, pri katerih se je obrazilo sčasoma izkazalo za neproduktivno in ga je zamenjalo drugo obrazilo, s katerim besede več ne učinkujejo starinsko: agitatorski, alfabetski (sicer je danes pogostejša sopomenka abeceden));
  • t. i. ljudske besede, kar pomeni, da jih je opredeljevala predvsem govorjena raba: brihtati v pomenu spravljati k zavesti, buditi; cagovati v pomenu obupavati; lišp v pomenu nakit, okrasje, razkošje.

Toporišičeva Slovnica poleg starinskih besed omenja še zastarevajoče (npr. baviti se v pomenu ukvarjati se; brhkost v pomenu lepota; briga v pomenu skrb) in zastarele (sličen v pomenu podoben; dihalka v pomenu škrga; gnevati se v pomenu jeziti se).[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 4. 2018.
  2. 2,0 2,1 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  3. 3,0 3,1 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
  4. Bokal, Ljudmila (1991). Starinske besede v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni zapiski, letnik 1.