Anton Klančič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Anton Klančič
Rojstvo20. marec 1845({{padleft:1845|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})
Podgora, Gorica[d]
Smrt24. junij 1934({{padleft:1934|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:24|2|0}}) (89 let)
Gorica
DržavljanstvoFlag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicpolitik

Anton Klančič (tudi Clanscig), slovenski posestnik in politik, * 20. marec 1845, Podgora pri Gorici, † 24. junij 1934, Gorica.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družini posestnika Janeza Klančiča. Njihov priimek je dobil slovensko obliko šele leta 1898. Leta 1871 je bil izvoljen za župana novoustanovljene občine Podgora (sedaj ital. Piedimonte del Calvario), v katero so poleg kraja Podgora spadali še kraji Oslavje (Oslavia) Pevma (Piuma), Podsabotin in Štmaver (San Mauro). Ob izvolitvi je bil Klančič še mlad, vendar že zelo dejaven v narodnem gibanju tudi zunaj svoje občine; družil se je z vidnimi slovenskimi politiki v Gorici in bil leta 1868 med voditelji tabora v Šempasu. V času njegovega županovanja je doživela občina Podgora velik razmah. V urade je vpeljal uporabo slovenskega jezika, poskrbel za novi šolski poslopji in otroška vrtca v Podgori in Pevmi, zgradil novi most čez Sočo »na Barki« ter poskrbel za obnovo cest in poti. Krajani Podgore so 2. novembra 1911 praznovali 40. letnico njegovega županovanja. V maju 1915 se je zaradi vojnih razmer umaknil v notranjost monarhije, najprej v Rihemberk (sedaj Branik), nato k Devici Mariji v Polju pri Ljubljani (sedaj Četrtna skupnost Polje). Tu je bil v času vojne tudi nekaj časa župan. Po končani vojni se je vrnil v Podgoro, bil še nekaj let občinski svetnik, županovanja pa zaradi starosti ni želel prevzeti.[1]

Klančič je Podgorsko občino vodil 47 let. Kot politik je bil ves čas pristaš dr. Antona Gregorčiča. Leta 1884 je bil prvič izvoljen za deželnega poslanca v kuriji slovenskega veleposestva v goriški deželni zbor, kar se je do začetka vojne ob Soči še večkrat ponovilo. Bil je tudi v odboru Gregorčičeve Centralne posojilnice ter med glavnimi pobudniki kulturnega in zadružnega gibanja v podgoriški občini.[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]