Anton Denikin
Anton Denikin | |
---|---|
Антон Деникин | |
Anton Denikin leta 1918-1919 | |
Vrhovni komandant oboroženih sil Južne Rusije | |
Na položaju 8. januar 1919 – 4. april 1920 | |
Predhodnik | ustanovitev položaja |
Naslednik | Pjotr Wrangel |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 16. december 1872 Vloclavek, Varšavska gubernija, Carska Rusija (zdaj Włocławek, Poljska) |
Smrt | 7. avgust 1947 (74 let) Ann Arbor]], Michigan, Združene države Amerike |
Zakonci | Ksenja Čiž |
Sorodniki | Marina Denikina (hčerka) |
Poklic | častnik, pisatelj, politik |
Nagrade | Glejbelow |
Vojaška služba | |
Pripadnost | ![]() (1890–1917) ![]() |
Rod/služba | ![]() ![]() |
Aktivna leta | 1890–1920 |
Čin | ![]() |
Oboroženi konflikti | Rusko-japonska vojna Prva svetovna vojna Ruska državljanska vojna |
Anton Ivanovič Denikin (rusko Антон Иванович Деникин, Anton Ivanovič Denikin) je bil ruski vojskovodja, vršilec dolžnosti vladarja ruske države in poveljnik oboroženih sil Južne Rusije med rusko državljansko vojno 1917–1923. Pred tem je bil med prvo svetovno vojno general v ruske carski armadi, * 16. december [O.S. 4. december] 1872, 7. avgust 1947.
Njegova Bela armada je bila znana po belem terorju in pogromih.[1]
Mladost
[uredi | uredi kodo]Denikin je bil rojen 16. decembra 1872 v vasi Szpetal Dolny v Varšavski guberniji Ruskega imperija (danes Poljska). Njegov oče Ivan Efimovič Denikin je bil rojen kot suženj v provinci Saratov. Kot nabornik je bil poslan na 25-letno služenje vojaškega roka in v 22. letu svoje vojaške službe leta 1856 postal častnik. Leta 1869 se je upokojil s činom majorja.
Ivan Denikin se je leta 1869 poročil s svojo drugo ženo, poljsko šiviljo Elżbieto Wrzesińsko, s katero je imel sina Antona, ki je med odraščanjem govoril tako rusko kot poljsko. Očetov ruski patriotizem in predanost ruski pravoslavni veri sta Antona Denikina pripeljala v rusko vojsko.
Denikinovi so živeli zelo revno, z majhno pokojnino upokojenega majorja kot edinim virom dohodka. Družinske finance so se po Ivanovi smrti leta 1885 še poslabšale. Anton Denikin je v tem času začel poučevati mlajše sošolce, da bi preživljal družino. Leta 1890 se je vpisal na kijevsko junkersko šolo, vojaško visoko šolo, na kateri je diplomiral leta 1892. Dvajsetletni Denikin se je pridružil topniški brigadi, v kateri je služil tri leta.
Leta 1895 je bil sprejet na generalštabno akademijo, vendar v prvem od dveh letnikov ni izpolnil akademskih pogojev. Po tem razočaranju se je poskušal vpisati znova in bil v drugem poskusu uspešen. Šolanje je končal na štirinajstem mestu v svojem razredu. Po uvedbi novega sistema ocenjevanja Denikinu po zaključnih izpitih na žalost niso ponudili zaposlitve v častniškem zboru, zaradi česar se je pritožil pri velikem vojvodi. Po pritožbi so mu ponudili poravnavo pod pogojem, da prekliče svojo pritožbo, da bi bil ponovno sprejet v generalštabno šolo, kar je Denikin užaljen odklonil.
Svojo aktivno službo je začel med rusko-japonsko vojno leta 1905 in bil še isto leto povišan v čin polkovnika. Leta 1910 je postal poveljnik 17. pehotnega polka. Nekaj tednov pred izbruhom prve svetovne vojne je dosegel čin generalmajorja.
Prva svetovna vojna
[uredi | uredi kodo]Do izbruha prve svetovne vojne avgusta 1914 je bil Denikin načelnik štaba Kijevskega vojaškega okrožja. Po izbruhu je bil imenovan za intendanta 8. armade generala Brusilova, potem pa je zaprosil za službovanje na fronti. Premeščen je bil v 4. strelsko brigado, ki se je leta 1915 preoblikovala v 4. strelsko divizijo. Ta enota je bila ena od tistih, ki jih je general Brusilov omenil v svojem Ukazu No. 643 s 5. (18.) aprila 1916, s katerim je želel prekiniti bratenje med ruskimi in avstrijskimi vojaki.[2]
Oktobra 1916 je bil Anton Denikin imenovan za poveljnika ruskega 8. armadnega korpusa in vodenje čet v Romuniji. Po februarski revoluciji in strmoglavljenju carja Nikolaja II. je postal načelnik štaba Mihaila Aleksejeva, nato Alekseja Brusilova in končno Lavra Kornilova. Denikin je bil istočasno od 20. julija (2. avgusta) do 16. (29.) avgusta 1917 poveljnik jugozahodne fronte. Podprl je poskus državnega udara svojega nadrejenega častnika Kornilova septembra 1917 in bil skupaj z njim aretiran in zaprt. Za vrhovnega poveljnika je bil ponovno imenovan Mihail Aleksejev.[3]
Državljanska vojna
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Hochschild, Adam (7. oktober 2022). »Why Putin Made Peace With the Soviets' Archenemies«. The Atlantic. Pridobljeno 18. decembra 2022.
- ↑ Jukes, Geoffrey. Carpathian Disaster: Death of an Army, str. 117-120. New York: Ballantine Books, 1971.
- ↑ Jukes, str. 155-157.