Aleja mučenikov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pogled na pokopališče s spomenika

Aleja mučenikov (azerbajdžansko Şəhidlər Xiyabanı), prej znana kot Kirov park, je pokopališče in spomenik v Bakuju v Azerbajdžanu, posvečeno tistim, ki jih je Sovjetska armada ubila med črnim januarjem 1990 in v prvi vojni v Gorskem Karabahu leta 1988–1994.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V zadnjih dneh prve svetovne vojne so zaradi ruske državljanske vojne v Bakuju izbruhnili spopadi, pri čemer so se štiri skupine borile za nadzor nad območjem, ko je Ruski imperij propadel. Med seboj so se borili boljševiki, menjševiki, Armenci in Azeri. V bojih je bilo ubitih veliko ljudi, vključno z nekaterimi iz majhne britanske sile, ki je bila poslana, da bi preprečila, da bi Baku padel v roke Rusom. Mesto Aleje mučenikov je najprej služilo kot muslimansko pokopališče za žrtve marčevskih dogodkov leta 1918.[1][2]

Pokopališče je bilo popolnoma uničeno in trupla odstranjena, potem ko so na oblast prišli boljševiki, ki so na tem mestu zgradili zabaviščni park in postavili kip Sergeja Kirova, vidnega boljševiškega voditelja.[3] Po razpadu Sovjetske zveze so bili kip in objekti zabaviščnega parka odstranjeni, lokacija pa je bila ponovno uvedena kot pokopališče narodnih herojev. Prvi pokopani na novoustanovljenem spomeniku so bili tisti, ki so umrli med dogodki črnega januarja leta 1990, ko so sovjetske sile vdrle v Baku.

Spomenik je bil nato uporabljen za pokop trupel moških, umrlih v prvi vojni v Gorskem Karabahu, oboroženem spopadu, ki je potekal od februarja 1988 do maja 1994 v majhni enklavi Gorski Karabah v jugozahodnem Azerbajdžanu, med etnični Armenci v Gorskem Karabahu, ki jih podpira Armenija, in Azerbajdžanska republika.

Oblikovanje[uredi | uredi kodo]

Ocenjujejo, da je na pokopališču pokopanih približno 15.000 ljudi. Je na hribu na jugu mesta s pogledom na Kaspijsko jezero. Velja za svetišče tistih, ki so dali svoja življenja za neodvisnost Azerbajdžana, in vsako leto pritegne na tisoče obiskovalcev.[4]

Spominska obeležja[uredi | uredi kodo]

Spomenik večnega ognja je na Aleji mučenikov in ga pogosto obiščejo azerbajdžanski predsedniki in drugi visoki gostje.[5]

Aleha mučenikov je tudi dom spomenika turškim mučenikom v Bakuju. Je velik spomenik 1130 turškim vojakom, ki so bili ubiti med bojem proti boljševiškim in armenskim silam med bitko za Baku leta 1918. Poleg spomenika je mošeja mučenikov, prav tako zgrajena s strani Turkov.[6] Spomenik vsebuje šesterokotni blok, oblečen v rdeči granit; vsaka stranica vsebuje zvezdo-polmesec iz čistega belega marmorja, ki temelji na tistih v turški nacionalni zastavi. Odkrila sta ga nekdanji turški predsednik Süleyman Demirel in azerbajdžanski predsednik Hejdar Alijev na uradni slovesnosti septembra 1999.[7]

Nedaleč od turškega spomenika je majhen zid v čast britanskim vojakom, padlim v istem spopadu.

Spominski kompleks Večni ogenj[uredi | uredi kodo]

Predsednik Dmitrij Medvedjev pri spomeniku Večni ogenj.

Predlog za ustanovitev spomenika večnega ognja je bil predstavljen leta 1994. Azerbajdžanski parlament se je na pobudo predsednika Alijeva nato strinjal s postavitvijo državnega spomenika v spomin na azerbajdžanske mučenike. Alijev je osebno nadzoroval projekt. Med razstavo ob peti obletnici črnega januarja so bili predsedniku predloženi trije predlogi, med drugim kiparja Omarja Eldarova; zahteval je še več predlogov. Na natečaju je zmagal predlog, ki ga je razvil arhitekt Elbay Gasimzade. 5. avgusta 1998 je predsednik Alijev izdal ukaz o postavitvi spomenika večnega ognja v Aleji mučenikov s financiranjem 2 milijard AZN.

Spomenik je bil slovesno odprt 9. oktobra 1998. Spominski kompleks je sestavljen iz grobnice, ki stoji na kroni z osemkrako zvezdo in stekleno kupolo z zlatim okvirjem. Leta 2007 so povišali stebre večnega ognja in iz zlata izdelali dele osmerokotne zvezde in osemkrakega ogledala.

Pomembni pokopi[uredi | uredi kodo]

Prva grobnica na vhodu v Alejo mučenikov pripada zakonskemu paru Farizi in Ilhamu Allahverdijevu, ki sta umrla med črnim januarjem. Ilhama so ustrelile sovjetske čete, Fariza pa je storila samomor, ko je izvedela za moževo smrt.[8] Grobnica je postala simbol zvestobe in ljubezni. Na pokopališču so tudi grobovi novinarjev Čingiza Mustafajeva in Salatyn Asgarove, ki sta bila ubita med prvo vojno v Gorskem Karabahu.[9]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Şəhidlər xiyabanı ziyarət edilib« (v azerbajdžanščini). islammektebi.org. 18. januar 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. julija 2011. Pridobljeno 25. marca 2010.
  2. »Baku Attractions: Martyrs Lane«. simplebaku.com. 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2008. Pridobljeno 25. marca 2010.
  3. Память об утратах и азербайджанское общество (v ruščini). sakharov-center.ru. 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. marca 2011. Pridobljeno 25. marca 2010.
  4. »Qara Yanvar: Tragedy of January 20 Remembered«. zerbaijan.com. 2010. Pridobljeno 25. marca 2010.
  5. На Аллее Шехидов в Баку вновь зажегся Вечный огонь05.11.2007 20:35 (v ruščini). mirtv.ru. 11. maj 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. aprila 2013. Pridobljeno 25. marca 2010.
  6. »Azerbaijan closes Turkish mosque in Baku: Report«. Sitemiz AA, CÄ°HAN ve Reuters abonesidir. 26. april 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2009. Pridobljeno 25. marca 2010.
  7. »Memorial for Turkish Martyries and territorial planning project, Baku-Azerbaijan 1999«. utm.com.tr. 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. januarja 2019. Pridobljeno 25. marca 2010.
  8. Январский террор проармянской советской власти и непоколебимость героизма азербайджанского народа Arhivirano 2010-02-15 na Wayback Machine. (rusko)
  9. Təsisçilər Şurası Arhivirano 2011-09-04 na Wayback Machine. (azerbajdžansko)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 40°21′24″N 49°49′42″E / 40.35667°N 49.82833°E / 40.35667; 49.82833