Ahhotep II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Ahhotep II.
Kraljica-žena Egipta
velika kraljeva žena
Queen Ahhotep I’s sarcophagus.jpg
Krsta kraljice Ahhotep II., najdena v Dra Abu el-Nagi
Rojstvo
PokopTebe ?
ZakonecKamoz ?
OtrociSitkamoz
Egipčansko ime
iaHR4
t p
DinastijaSedemnajsta dinastija
Veroizpovedegipčanska religija

Ahhotep II. je bila egipčanska kraljica in verjetno velika kraljeva žena faraona Kamoza.[1]

Kraljice Ahhotep[uredi | uredi kodo]

Imenovanje in številčenje kraljic Ahhotep se je z leti večkrat spremenilo.

V poznem 19. stoletju so egiptologi mislili, da je bila Ahhotep I. žena Sekenenre Taa (Tao II.). Nekateri strokovnjaki so menili, da sta krsti iz Deir el-Baharija in Dra Abu el-Nage njeni. Prav tako je veljalo, da je bila Ahhotep II. žena Amenhotepa I., saj je veljalo, da je krsta iz zaklada v Deir el-Bahariju pripadala kraljici po imenu Ahhotep II.

V 70. letih prejšnjega stoletja je bilo ugotovljeno, da je na krsti iz Deir el-Baharija naslov "kraljeva mati", Amenhotep I. pa ni imel sina. Naslov se je moral zato nanašati na mater Ahmoza I. Leta 1982 je Robins predlagal, da je bila lastnica pozlačene krste iz Dra Abu el-Nage Ahhotep I. Na krsti iz Deir el-Baharija je bila omenjena Ahhotep II., na kipu princa Ahmoza pa Ahhotep III.[2]

Od leta 2004 se šteje, da je bila Ahhotep I. žena Sekenenre Taa in mati Ahmoza I. Ahhoptep II. se šteje za kraljico, imenovano na pozlačeni krsti iz Dra Abu el-Nage, in zato morda ženo faraona Kamoza. Kraljica Ahhotep III. se več ne omenja.[3]

Družina[uredi | uredi kodo]

Domneva se, da je bila Ahhotep II. žena faraona Kamoza in verjetno mati kraljice Ahmoz-Sitkamoz. Ahhotep II. je morda identična kraljici Ahhotep I. Če je to res, je bila poročena s Sekenenre Taom. Nalov "kraljeva mati" je bil najden edino na krsti iz Deir el Baharija, ne pa tudi na pogrebni opremi iz Dra Abu el-Nage, zato bi se lahko reklo, da je bila Ahhotep II. kraljeva žena, a nikoli mati faraona, torej ni bila istovetna z Ahhotep I.[2]

Pokop[uredi | uredi kodo]

Nakit in ceremonialno orožje iz grobnice Ahhotep II.

Ahhotep II. je bila pokopana v Dra Abu el-Nagi. Njeno grobnico je leta 1858 odkril delavec Augusta Marietta. V grobnici je bila mumija, uničena leta 1859, in zlat in srebrn nakit. Na rezilu ceremonialne sekire, izdelane iz bakra, zlata in elektruma, so napisi in okrasje s krilatim levom v minojskem slogu. V zakladu so tri zlate muhe, s katerimi so se običajno nagrajevale osebe, ki so služile in se izkazale v vojski. Na nekaj predmetih je ime faraona Kamoza, na večini pa ime faraona Ahmoza I.[4]

Ceremonialna sekira z imenom Ahmoza I., najdena v grobnici kraljice Ahhotep II. v Dra Abu el-Nagi; Muzej Luksorja (CG 52645/JE4673)

Na krsti iz Dra Abu el-Nage in predmetih, povezani z njo, so napise z zgodnjo obliko glifa Iah, ki se je med 18. in 22. letom vladanja Ahmoza I. spremenila. Raba zgodnje oblike glifa kaže, da je kraljica Ahhotep II. umrla nekje pred 20. letom vladanja Ahmoza I. To hkrati kaže, da ni bila Ahmozova mati Ahhotep. Slednja se omenja na steli Amenhotepa I. in je verjetno živela v času Tutmoza I.[2]

Alternativna teorija[uredi | uredi kodo]

Alternativno razlago je razvila Ann Macy Roth.[2] V tej razlagi je imel faraon Sekenenre Tao tri kraljice:

  • Ahhotep I., mater princa Ahmoza, ki ni bil kasnejši faraon, in več princes z imenom Ahmez,
  • Sidjehuti, mater princese Amez,
  • Tetišeri, mater Kamoza, Ahotep II. in Ahmoz-Henuttamehu.

Kamoz se je poročil s svojo sestro Ahhotep II., s katero je imel Ahmoza I., Ahmoz-Nefertari in Ahmoz-Sitkamoz.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Aidan Dodson; Dyan Hilton (2004). The Complete Royal Families of Ancient Egypt. London : Thames & Hudson, cop. str. 140. COBISS 54377729. ISBN 0-500-05128-3.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Ann Macy Roth. The Ahhotep Coffins, Gold of Praise: Studies of Ancient Egypt in honor of Edward F. Wente, 1999.
  3. Aidan Dodson, Dyan Hilton. The Complete Royal Families of Ancient Egypt. Thames & Hudson (2004) .
  4. Joyce Tyldesley. Chronicles of the Queens of Egypt. Thames & Hudson: London, 2006.