Adelhard Roidinger

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Adelhard Roidinger
Osnovni podatki
Rojstvo28. november 1941({{padleft:1941|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[1]
Windischgarsten[d]
Smrt22. april 2022({{padleft:2022|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) (80 let)
Slogijazz, klasična glasba
Poklicbasist, univerzitetni učitelj, jazzovski glasbenik, kontrabasist
Glasbilakontrabas, bas kitara, klavir, violina, kitara
Spletna stranadelhardroidinger.com

Adelhard Roidinger,[2] avstrijski jazzovski kontrabasist, skladatelj in računalniški grafični oblikovalec, * 28. november 1941, Windischgarsten, Avstrija, † 22. april 2022.

Kot jazzovski kontrabasist je sodeloval s številnimi izvajalci, kot so Joachim Kühn, Eje Thelin, Karl Berger, Hans Koller, Gerd Dudek, Branislav Lala Kovačev, Albert Mangelsdorff, Yosuke Yamashita, Anthony Braxton in Tone Janša. Deloval je kot profesor na Tehniški univerzi v Gradcu in na Zasebni univerzi Antona Brucknerja v Linzu.

Kariera[uredi | uredi kodo]

Roidinger prihaja iz glasbene družine. Najprej se je učil igranja klavirja, potem pa še violine in kitare. Ko je bil star 16 let je pričel z učenjem kontrabasa.[2] Med letoma 1960 in 1967 je študiral arhitekturo na Tehniški univerzi v Gradcu, vzporedno pa je na Visoki šoli za glasbo in uprizoritvene umetnosti Gradec študiral kontrabas pri prof. Böhmu in jazz kompozicijo pri prof. Janezu Gregorcu.[2]

Od leta 1969 je Roidinger kot kontrabasist najprej sodeloval z Joachimom Kühnom in Ejom Thelinom, zatem s Karl Berger, med letoma 1971 in 1975 pa je sodeloval v skupini Hans Koller Free Sound. Z Alanom Skidmorom, Gerdom Dudkom in Branislavom Lala Kovačevom je ustanovil zasedbo European Jazz Consensus. Zasedba je posnela nekaj albumov, med drugim albuma Four for Slavia in Memory Rise.[3] S Kovačevom, Allanom Praskinom in Johnom D. Thomasom je nato ustanovil zasedbo International Jazz Consensus. Sodeloval je tudi s skupino Austria3, ki je predstavljala jedro pri snemanju njegovega albuma za založbo ECM Records, Schattseite,[4] je nastopal s Harryjem Peplom in Wernerjem Pirchnerjem.[5] Poleg tega je sodeloval še z jazzovskimi izvajalci, kot so Herbert Joos, Albert Mangelsdorff, Yosuke Yamashita, George Russell, Maria João, Anthony Braxton, Tone Janša in Melanie Bong.[6] Z Janšo je sodeloval na več festivalih in tudi pri njegovi plošči Goa,[7] ki je izšla pri Jugotonu leta 1983. Z Janševim kvartetom je nastopil tudi s Freddiejem Hubbardom, sodeloval pa je tudi v Janševem kvintetu, ki ga je dopolnjeval še ameriški trobentač Lee Harper.

Po dodatnem izobraževanju na IRCAM v Parizu, se je njegovo polje ustvarjanja prestavilo h koncertom s simfoničnimi orkestri in solističnimi koncerti z računalniškimi in vizualnimi komponentami.[2]

Potem ko je delal kot docent za kibernetično oblikovanje na Tehniški univerzi v Gradcu, je Roidinger pričel poučevati na Zasebna univerza Antona Brucknerja za glasbo, dramo in ples v Linzu. Od leta 1988 je bil direktor tamkajšnjega jazz oddelka, leta 1994 pa je postal direktor glasbenega in medijskega oddelka iste univerze. Poučeval je tudi na Visoki šoli za glasbo in uprizoritvene umetnosti Gradec. Leta 1980 je napisal učbenik za kontrabas, leto zatem za bas kitaro, leta 1984 pa je objavil publikacijo o jazz improvizaciji in pentatonični lestvici.[8]

Nagrade in priznanja[uredi | uredi kodo]

Leta 1988 je prejel kompozicijsko Nagrado Ernsta Korefa za svojo računalniško kompozicijo Siamesic Sinfonia.[9]

Izbrana diskografija[uredi | uredi kodo]

  • With Silence (1973) - s Karlom Bergerjem, Masahikom Satom in Allenom Blairmanom
  • Kunstkopfindianer (1974) - s Hansom Kollerjem, Wolfgangom Daunerjem, Zbigniewom Seifertom in Januszem Stefanskim
  • Inner Space (1977) - z Yosukom Yamashitom
  • Austria Drei (1980) - z Wernerjem Pirchnerjem, Harryjem Peplom in Toddom Canedyjem
  • Schattseite (1982)
  • Computer & Jazz Project I (1984)
  • Lines (1994) - z Ursom Leimgruberjem in Fritzem Hauserjem
  • Parusia (2019) - z Andyjem Lumppom

Erich Kleinschuster Sekstet[uredi | uredi kodo]

  • Erich Kleinschuster Sextett (1972)

Tone Janša Quartet[uredi | uredi kodo]

  • Goa (1983)
  • Impressions in Linz (2011)

Hans Koller Free Sound[uredi | uredi kodo]

  • Phoenix (1973)
  • Nome (2017)

European Jazz Consensus[uredi | uredi kodo]

  • Four for Slavia (1978)

International Jazz Consensus[uredi | uredi kodo]

  • Beak to Beak (1981)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ http://www.adelhardroidinger.com/
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 »Adelhard Roidinger | Jazzartist Komponist Medienkünstler Autor«. adelhardroidinger.com (v nemščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  3. ↑ »European Jazz Consensus ‎– Four For Slavia«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  4. ↑ »Adelhard Roidinger ‎– Schattseite«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  5. ↑ »Werner Pirchner / Harry Pepl / Todd Canedy / Adelhard Roidinger ‎– Austria Drei«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  6. ↑ »Adelhard Roidinger - Collaborations«. bassmyfever.weebly.com (v angleščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  7. ↑ »Tone Janša Quartet ‎– Goa«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  8. ↑ »Jazz Improvisation & Pentatonic«. schott-music.com (v angleščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  9. ↑ »Roidinger, Adelhard«. musiklexikon.ac.at (v nemščini). Pridobljeno 31. marca 2021.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Adelhard_Roidinger&oldid=6078557«