Adalgizel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Adalgizel ali Adalgis (latinsko Adalgiselus ducis, vojvoda Adalgizel) je bil frankovski vojvoda in dvorni majordom Avstrazije, * ni znano, † ni znano.

Na položaj majordoma je prišel decembra 633 ali januarja 634, ko je avstrazijski kralj postal mladoletni Sigibert III.. Adalgizel in kölnski škof Kunibert sta bila Sigibertova regenta. Vse tri je imenoval Sigibertov oče, kralj Dagobert I..[1]

Adalgizel in Grimoald sta okoli leta 639 povedla avstrazijsko vojsko proti Turingiji. Visoko plemstvo je na pohodu dezertiralo, zato sta morala poskrbeti predvsem za kraljevo varnost, avstrazijsko vojsko pa je kasneje porazil turingijski vojvoda Radulf.

Malo kasneje, verjetno ob Dagobertovi smrti, je izgubil vojvodski položaj, na katerem ga je zamenjal Pipin Landenski. Nobenega dokaza ni, da je takrat umrl. V nekaj listinah iz tistega časa se omenja oseba z enakim imenom, ki bi lahko bila on, zato je umrl morda mnogo kasneje.

Adalgizel je imel najmanj dva sinova

  • Bodogizela (ali Boba), ki ga je spremljal na pohodu proti Turingom in je kasneje postal vojvoda Auvergneja, in
  • Ragenfrida, domestika leta 694.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Settipani, 1989, str. 48-49.
  2. Settipani 2000, str. 217.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Medieval Lands Project. Merovingian Nobility.
  • Wallace-Hadrill, J. M., prevajalec. The Fourth Book of the Chronicle of Fredegar with its Continuations. Greenwood Press: Connecticut, 1960.
  • Bachrach, Bernard S. (1972). Merovingian Military Organization, 481–751. Minneapolis: University of Minnesota Press. ISBN 0-8166-0621-8. 
  • Christian Settipani. Les Ancêtres de Charlemagne, Pariz, 1989, ISBN 2-906483-28-1.
  • Christian Settipani. La Préhistoire des Capétiens (Nouvelle histoire généalogique de l'auguste maison de France, vol. 1), Villeneuve d'Ascq, éd. Patrick van Kerrebrouck, 1993, ISBN 978-2-95015-093-6), str. 139-146.
  • Christian Settipani. L'apport de l'onomastique dans l'étude des généalogies carolingiennes, dans Onomastique et Parenté dans l'Occident médiéval. Oxford, Linacre College, Unit for Prosopographical Research, coll. Prosopographica et Genealogica / 3, 2000, ISBN 1-900934-01-9, str. 185-229.