Pojdi na vsebino

Želve

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Želva)

Želve
Časovni razpon: Pozna jura – recentno
Izvorna skupina želv izhaja iz srednjega triasa
Želve iz različnih družin; v smeri urinega kazalca od zgoraj levo: Emydura subglobosa, indijska školjkasta želva, prava kareta in galapaška želva
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Reptilia (plazilci)
Klad: Pantestudines
Klad: Testudinata
Klad: Perichelydia
Red: Testudines (želve)
Batsch, 1788[1]
Podskupine
Raznolikost
14 živečih družin
Modra: morske želve, črna: kopenske želve
Sinonimi[2]
  • Chelonii Latreille, 1800
  • Chelonia Ross & Macartney, 1802

Želve (znanstveno ime Testudines) so plazilci, za katere je značilno, da njihovo telo ščiti koščen ali hrustančen oklep iz 60 kosov, ki je nastal iz preobraženih reber. Danes poznamo okoli 300 živečih vrst želv, mnoge od katerih so zaradi počasnega premikanja in dolgega generacijskega časa kritično ogrožene. Skupina je poznana tudi po fosilnih ostankih izumrlih predstavnikov, najstarejši izmed katerih so stari okoli 210 milijonov let[3] in dokazujejo, da so želve ena najstarejših skupin plazilcev, starejša od kač in kuščarjev ter celo krokodilov.

Poimenovanje in etimologija

[uredi | uredi kodo]

Ime reda, Testudines, temelji na latinski besedi testudo, ki pomeni 'želva';[4] leta 1788 ga je uvedel nemški naravoslovec August Batsch.[1] Red je bil zgodovinsko znan tudi pod imenoma Chelonii (Latreille 1800) in Chelonia (Ross in Macartney 1802),[2] ki temeljita na starogrški besedi χελώνη (chelone) za 'želvo'.[5][6] Testudines je uradno ime reda zaradi načela prioritete.[2]

Anatomija in fiziologija

[uredi | uredi kodo]

Velikost

[uredi | uredi kodo]

Največja živeča vrsta želv (in četrti največji plazilec) je orjaška usnjača, ki lahko doseže več kot 2,7 m v dolžino in tehta več kot 500 kg.[7] Največja znana želva je bila Archelon ischyros, morska želva iz pozne krede, ki je v dolžino merila do 4,5 m, med konicami sprednjih plavuti pa 5,25 m, njena teža je ocenjena na več kot 2200 kg.[8] Najmanjša živeča želva je Chersobius signatus iz Južne Afrike, ki v dolžino ne meri več kot 10 cm[9] in tehta okoli 172 g.[10]

Oklep

[uredi | uredi kodo]
Fotografija polovice skeleta kopenske želve, navpično prerezane na pol
Prerez skeleta kopenske želve

Oklep želve je edinstven med vretenčarji in služi zaščiti živali ter nudi zavetje pred vremenskimi vplivi.[11][12][13] V osnovi ga tvori 50–60 kosti in je sestavljen iz dveh delov: izbočeni, hrbtni ščit (karapaks) in ravnejšega, trebušnega ščit (plastron). Povezana sta s stranskimi (lateralnimi) podaljški plastrona.[11][14]

Oklep prekrivajo |epidermalne (kožne) luske, roževinaste plošče iz keratina, iste snovi, iz katere so zgrajeni lasje in nohti. Običajno ima želva 38 plošč na karapaksu in 16 na plastronu, kar skupaj nanese 54 plošč. Plošče na hrbtnem ščitu se delijo na »robne«, ki obkrožajo celoten rob oklepa in »hrbtne« nad hrbtenico, »vratna« plošča prekriva vrat. Med robnimi in hrbtnimi se nahajajo »stranske« plošče.[15] Plošče na trebušnem ščitu so poimenovane po delih telesa, ki jih prekrivajo: grlne, ramenske, prsne, trebušne in podrepne. Vijevratke imajo med grlnimi ploščicami še eno dodatno ploščico.[14][16] Pri večini želv so plošče oklepa zložene mozaični delci, vendar imajo nekatere vrste, kot je prava kareta, na hrbtnem ščitu plošče, ki se delno prekrivajo.[14]

Oblike oklepa želve se razlikujejo glede na prilagoditve posameznih vrst, včasih pa tudi glede na spol. Kopenske želve imajo bolj kupolasto obliko, kar povečuje njihovo odpornost proti udarcem s strani velikih živali. Vodne želve imajo bolj ploske in gladke oklepe, ki jim omogočajo lažje gibanje v vodi. Zlasti morske želve Sea imajo aerodinamične oklepe, ki zmanjšujejo upor in povečujejo stabilnost na odprtem oceanu. Nekatere vrste želv imajo koničaste ali bodičaste oklepe, ki zagotavljajo dodatno zaščito pred plenilci in kamuflažo. Izbokline na oklepu kopenskih želv pomagajo želvam, da lahko nagibajo telo, ko se prevrnejo na hrbet, kar jim omogoča, da se prekucnejo nazaj. Pri samcih kopenskih želv je konica terbušnega dela oklepa odebeljena in se uporablja za zaletavanje ter udarjanje med boji.[17]

Oklepi se razlikujejo po prožnosti.[18]

Glava in vrat

[uredi | uredi kodo]
indijska Pangshura tentoria
Chelodina expansa

Lobanja želv je edinstvena med živečimi amnioti (ki vključujejo plazilce, ptice in sesalce); je trdna in toga, brez odprtin za pritrjevanje mišic.[19][20] Mišice se namesto tega pritrjujejo na vdrtine v zadnjem delu lobanje. Lobanje želv se razlikujejo po obliki, od dolgih in ozkih lobanj mehkokožnih želv do široke sploščene lobanje želve mata mata.[20] Nekatere vrste želv so razvile velike in debele glave glede na svojo velikost, kar omogoča večjo mišično maso in močnejše ugrize.[21] Pri nekaterih vrstah se lahko pri določenih primerkih razvijejo večje glave in debelejše mišice kot pri drugih, pojav, znan kot 'megacefalija'. To je verjetno posledica razlik v prehrani.[22][23]

Mesojede želve imajo najmočnejše ugrize. Na primer, Mesoclemmys nasuta ima silo ugriza 1.920 N. Vrste, ki so žužkojede, ribojede ali vsejedeimajo manjšo silo ugriza.[24] Živeče želve nimajo zob, imajo pa keratinaste kljune vzdolž robov čeljusti.[25][11] Pri morskih želvah in nekaterih izumrlih oblikah se je razvilo kostno sekundarno nebo, ki popolnoma ločuje ustno in nosno votlino.[26]

Vratovi želv so izjemno gibljivi, verjetno zato, da nadomestijo togost oklepov. Nekatere vrste, kot so morske želve, imajo kratke vratove, medtem ko imajo druge, na primer kačjevratke, dolge vratove. Kljub temu imajo vse vrste želv osem vratnih vretenc, kar je stalnica, ki je ne najdemo pri drugih plazilcih, je pa podobna sesalcem.[27] Nekatere kačjevratke imajo hkrati dolge vratove in velike glave, kar omejuje njihovo sposobnost dvigovanja glave, ko niso v vodi.[21] Nekatere želve imajo v grlu ali glotisu strukture, ki vibrirajo in proizvajajo zvok. Druge vrste imajo glasilke, bogate z elastinom.[28][29]

Okončine in gibanje

[uredi | uredi kodo]

Zaradi težkih oklepov so želve na kopnem počasne. Puščavska želva se premika s hitrostjo le 0,22–0,48 km/h. Nasprotno pa lahko morske želve plavajo s hitrostjo 30 km/h.[11]Okončine želv so prilagojene različnim načinom gibanja in habitatom, večina pa jih ima pet prstov. Želve so specializirane za kopenska okolja in imajo stebraste noge s stopali, podobnimi slonjim, ter kratke prste. Gopherus polyphemus ima sploščene sprednje okončine za kopanje v tla. Sladkovodne želve imajo bolj gibljive noge in daljše prste s plavalno kožico, kar jim daje odriv v vodi. Nekatere od teh vrst, kot so želve hlastavke in blatne želve, večinoma hodijo po dnu vode, podobno kot bi hodile po kopnem.[11][30]

Orjaška črepaha med plavanjem
Morske želve imajo aerodinamične oklepe in okončine, prilagojene za hitro in učinkovito plavanje.[31]

Najbolj specializirane za plavanje so morske želve in želva s prašičjim nosom. Njihove sprednje okončine so se razvile v plavuti, medtem ko so krajše zadnje okončine oblikovane bolj kot krmila. Sprednje okončine zagotavljajo večino potiska za plavanje, zadnje okončine pa služijo kot stabilizatorji.[11][32]

V primerjavi z drugimi plazilci imajo želve običajno krajše repe, vendar se ti razlikujejo po dolžini in debelini. Želve hlastavke in Platysternon megacephalum imajo daljše repe; slednja ga uporablja za ravnotežje pri plezanju.[33][19]

Čutila

[uredi | uredi kodo]
glava želve rdečevratke
Rdečevratka ima v svojih očeh kar sedem vrst celic za zaznavanje barv.[34]

Želve uporabljajo vid za iskanje hrane in partnerjev, izogibanje plenilcem ter za orientacijo. Njihova mrežnica vsebuje dve glavni vrsti celic, občutljivih na svetlobo: paličnice za vid pri šibki svetlobi in čepnice s tremi različnimi fotopigmenti, ki želvam omogočajo barvni vid pri močni dnevni svetlobi. Znanstveniki predvidevajo, da imajo želve morda celo četrto vrsto čepnic za zaznavanje ultravijolične svetlobe.To domnevo potrjujejo poskusi z mladiči morskih želv, ki se na to svetlobo odzivajo, vendar še ni potrjeno, ali jo dejansko ločijo od daljših valovnih dolžin.[34][35][36]

Morske želve se na kopnem ponoči orientirajo s pomočjo vidnih zaznav v šibki svetlobi. Oči lahko uporabljajo v čisti površinski vodi, na blatnih obalah, v temi globokega oceana in tudi nad vodo. Za razliko od kopenskih želv roženica (ukrivljena površina, ki prepušča svetlobo v oko) ne pomaga pri ostrenju svetlobe na mrežnico, zato za ostrenje pod vodo v celoti skrbi leča, ki se nahaja za roženico. Čepnice vsebujejo oljne kapljice, ki so nameščene tako, da zaznavanje premaknejo proti rdečemu delu spektra, kar izboljša ločevanje barv. Zdi se, da morske želve za orientacijo ne uporabljajo polarizirane svetlobe, kot to počnejo številne druge živali. Orjaška usnjača, ki se potaplja globoko, nima specifičnih prilagoditev na šibko svetlobo, kot so velike oči, velike leče ali odbojni tapetum lucidum. Pri lovu v globoki vodi se verjetno zanaša na opazovanje bioluminiscence plena.[34]

Želve nimajo ušesnih odprtin; bobnič je prekrit z luskami.[27] Njihov slušni prag je v primerjavi z drugimi plazilci visok in v zraku dosega do 500 Hz, pod vodo pa so bolj prilagojeni nižjim frekvencam.[37] Za glavato kareto je bilo eksperimentalno dokazano, da se odziva na nizke zvoke, z največjo občutljivostjo med 100 in 400 Hz.[38]

Želve imajo vohalne in vomeronazalne receptorje vzdolž nosne votline; slednji se uporabljajo za zaznavanje kemičnih signalov.[39][40]

Dihanje

[uredi | uredi kodo]
fotografija rečne želve, ki ima nad vodo le nos
Potopljena Nilssonia gangetica med dihanjem skozi nos na rečni gladini

Tog oklep želv se ne more razširiti in narediti prostora za pljuča, kot se to zgodi pri drugih amniotih, zato so želve razvile posebne prilagoditve za dihanje.[41][42][43] Pljuča želv so zgoraj pritrjena neposredno na karapaks, spodaj pa so prek vezivnega tkiva povezana z drugimi organi.[44]

Čeprav številne želve preživijo velik del svojega življenja pod vodo, vse želve dihajo zrak in morajo v rednih časovnih presledkih priplavati na površje, da napolnijo svoja pljuča. Odvisno od vrste se čas potopitve razlikuje od minute do ene ure.[45] Nekatere vrste lahko dihajo skozi kloako, ki vsebuje velike vrečke, obdane s številnimi prstastimi izrastki, ki iz vode črpajo raztopljen kisik.[46]

Krvni obtok

[uredi | uredi kodo]
fotografija želve, ki pleza iz blata
Želva hlastavka, ki se prebuja iz brumacije, med katero je bila zakopana v blatu. Želve imajo številne prilagoditve krvožilja in telesnih procesov, ki jim omogočajo dolga obdobja brez dihanja.[47]

Želve imajo, podobno kot drugi vretenčarji, povezan krvožilni in pljučni sistem. Njihovo triprekatno srce črpa s kisikom revno kri skozi pljuča, nato pa vrnjeno s kisikom obogateno kri črpa skozi telesna tkiva. Ta sistem se od drugih vretenčarjev razlikuje po posebnih telesnih in fizioloških prilagoditvah. Zaradi velike prostornine pljuč lahko želve kri preusmerijo mimo njih skozi posebne žile (tudi znotraj srca), kadar ne dihajo. To jim omogoča, da zadržijo dih precej dlje kot drugi plazilci in brez težav prenesejo nizke ravni kisika v telesu. Povečano kislost, ki nastane pri anaerobnem dihanju (brez prisotnosti kisika), uravnavajo s pomočjo kemijskih snovi. Zaradi teh prilagoditev lahko v stanju mirovanja, kot sta estivacija ali brumacija, preživijo več mesecev.[47]

Želve lahko obdobja anaerobnega dihanja (brez prisotnosti kisika) prenašajo precej dlje kot večina drugih vretenčarjev. Pri tem procesu se sladkorji ne razgradijo popolnoma v ogljikov dioksid in vodo, kot se to zgodi pri običajnem aerobnem dihanju, temveč se spremenijo v mlečno kislino.[47] Svoj oklep želve uporabljajo za uravnavanje telesne kemije: iz njega črpajo snovi, ki pomagajo nevtralizirati povečano kislost v telesu, hkrati pa oklep služi kot prostor, kamor se odlaga odvečna mlečna kislina.[48]

Osmoregulacija

[uredi | uredi kodo]

Struktura sečnega mehurja se pri želvah razlikuje glede na njihov življenjski prostor: morske želve imajo enodelni mehur, medtem ko je pri večini sladkovodnih želv ta dvodelni.[49] Pri morskih želvah sta na glavni sečni mehur povezana še dva manjša, pomožna mehurja, ki se nahajata ob strani vratu mehurja, tik nad sramnico.[50] Kopenske želve, ki živijo v sušnih območjih, uporabljajo svoj mehur kot rezervoar za vodo, saj lahko v njem shranijo tekočino, ki tehta do 20% svoje telesne teže. Ta tekočina ima običajno nizko koncentracijo topnih snovi, vendar je ta višja med sušami, ko s svojo rastlinsko prehrano pridobi kalijeve soli. Te soli ostanejo shranjene v mehurju vse dokler žival ne najde sveže pitne vode.[51] Za uravnavanje količine soli v svojem telesu morske želve in somorniška diamantna sklednica izločajo odvečno sol v obliki goste, lepljive snovi iz svojih solznih žlez. Ta pojav je razlog, zakaj se zdi, da morske želve na kopnem "jokajo".[52]

Termoregulacija

[uredi | uredi kodo]
želve med sončenje v bližini ribnika
Manjše sklednice, kot so te Pseudemys rubriventris, svojo temperaturo uravnavajo s sončenjem.

Želve, tako kot drugi plazilci, ne morejo same v celoti uravnavati telesno temperaturo. Ta sposobnost se razlikuje med vrstami in glede na velikost živali. Manjše sklednice svojo temperaturo uravnavajo tako, da zlezejo iz vode in se sončijo, medtem ko se majhne kopenske želve nenehno premikajo med sončnimi in senčnimi mesti. Velike vrste, tako kopenske kot morske, imajo zadostno maso, ki jim zagotavlja precejšnjo toplotno vztrajnost, da njihovo telo potrebuje več ur, da se opazno segreje ali ohladi, kar jim omogoča stabilnejšo telesno temperaturo. Želva velikanka, ki lahko tehta do približno 60 kg, lahko na vroč dan dopusti, da se njena temperatura dvigne na 33°C, ponoči pa se naravno spusti na okoli 29°C. Nekatere orjaške želve ob sončnih dneh iščejo senco, da bi preprečile pregrevanje. Na otoku Grand Terre Island, kjer je sence ob obali malo, se želve v vročini borijo za prostor pod redkimi drevesi. Pri tem lahko močnejši samci izrinejo manjše samice na sonce, kar pogosto privede do njihovega pregrevanja in smrti.[53]

Tudi odrasle morske želve imajo dovolj velika telesa, da lahko do določene mere nadzorujejo svojo temperaturo. Največja med njimi, orjaška usnjača, lahko plava v mrzlih vodah ob obali Nove Škotske, kjer ima morje le 8°C. Meritve so pokazale, da je njeno telo v takšnih razmerah lahko za kar 12°C toplejše od okolice. Pri ohranjanju toplote si želve pomagajo s posebnim sistemom protitočne izmenjave toplote. Ta sistem deluje tako, da topla kri, ki teče iz telesa, segreva hladno kri, ki se vrača iz plavuti. Žile, ki oskrbujejo glavo, pa so izolirane z maščobnim tkivom okoli vratu.[53]

Družine

[uredi | uredi kodo]

V nadaljevanju so navedene družine-latinsko ime družine, datum formalnega opisa in razvrstitve vrste ter avtoriteto dvočlenskega poimenovanje vrste; število rodov, ki pripadajo družini; domače ime ali imena; primerek vrste s sliko.

Cryptodira – 11 družin, 74 rodov, več kot 200 vrst
Družina[54]Rodovi[55]Domače imePrimerekSlika primerka
Carettochelyidae
Boulenger, 1887		1želva s prašičjim nosomŽelva s prašičjim nosom (Carettochelys insculpta)
Cheloniidae
Oppel, 1811		6morske želveOrjaška črepaha (Chelonia mydas)
Chelydridae
Gray, 1831		2želve hlastavkealigatorska želva (Macrochelys temminckii)
Dermatemydidae
Gray, 1870 		1tabasovkerečna želva (Dermatemys mawii)
Dermochelyidae
Fitzinger, 1843 		1usnjačeusnjača (Dermochelys coriacea)
Emydidae
Rafinesque, 1815		12sklednicerdečevratka (Trachemys scripta elegans)
Geoemydidae
Theobald, 1868		24Cuora amboinensisCuora amboinensis kamaroma j.jpg
Kinosternidae
Agassiz, 1857		4navadna moškatnica (Sternotherus odoratus)
Platysternidae
Gray, 1869 		1Platysternon megacephalum
Testudinidae
Batsch, 1788		12kopenske želve ali kornjačeSejšelska želva velikanka (Geochelone gigantea)
Trionychidae
Fitzinger, 1826		14mehkokožne želvemehkoščitka (Apalone spinifera)
Pleurodira – 3 družine, 16 rodov, več kot 60 vrst
DružinaRodoviDomače imePrimerekSlika primerka
Chelidae
Gray, 1831 		15kačjevratne želveAvstralska kačjevratka (Chelodina longicollis)
Pelomedusidae
Cope, 1868 		2pelomeduzne želverdečkasta pelomeduza (Pelomedusa subrufa)
Podocnemididae
Gray, 1869 		3Erymnochelys madagascariensis

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Turtle Taxonomy Working Group (2017). Turtles of the World: Annotated Checklist and Atlas of Taxonomy, Synonymy, Distribution, and Conservation Status (PDF). Chelonian Research Monographs. Zv. 7 (8th izd.). Chelonian Research Foundation: Turtle Conservancy. str. 10, 24. doi:10.3854/crm.7.checklist.atlas.v8.2017. ISBN 978-1-5323-5026-9. OCLC 1124067380. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 25. februarja 2021. Pridobljeno 20. januarja 2018.
  2. 1 2 3 Dubois, Alan; Bour, Roger (2010). »The Distinction Between Family-Series and Class-Series Nominain Zoological Nomenclature, With Emphasis on the Nomina Created by Batsch (1788, 1789) and on the Higher Nomenclature of Turtles« (PDF). Bonn Zoological Bulletin. 57 (2): 149–171. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022.
  3. ↑ »Important Dates and Cool Creatures in Earth History«. Kentucky Geological Survey. Pridobljeno. Pridobljeno 23. maja 2008. (angleško)
  4. ↑ Predloga:L&S
  5. ↑ χελώνη. Liddell, Henry George; Scott, Robert; A Greek–English Lexicon at Perseus Project
  6. ↑ »Chelonia«. Merriam-Webster. Pridobljeno 29. avgusta 2021.
  7. ↑ Chen, Irene H.; Yang, Wen; Meyers, Marc A. (2015). »Leatherback Sea Turtle Shell: a Tough and Flexible Biological Design«. Acta Biomaterialia. 28: 2–12. doi:10.1016/j.actbio.2015.09.023. ISSN 1742-7061. PMID 26391496.
  8. ↑ »The Archelon«. Black Hills Institute of Geological Research. Arhivirano iz spletišča dne 12. marca 2016. Pridobljeno 23. decembra 2018.
  9. ↑ Bonin, Franck; Devaux, Bernard; Dupré, Alain (2006). Turtles of the World. Johns Hopkins University Press. str. 230. ISBN 978-0-8018-8496-2.
  10. ↑ Frazier, Jack (2020). »Galapagos tortoises: Protagonists in the spectacle of life on Earth«. V Gibbs, James; Cayot, Linda; Aguilera, Washington Tapia (ur.). Galapagos Giant Tortoises. Academic Press. str. 26. ISBN 978-0-12-817554-5.
  11. 1 2 3 4 5 6 Iverson, John; Moll, Edward O (2002). »Turtles and tortoises«. V Halliday, Tim; Adler, Kraig (ur.). The Firefly Encyclopedia of Reptiles and Amphibians. Firefly Books. str. 118–129. ISBN 978-1-55297-613-5.
  12. ↑ Orenstein 2012, str. 22.
  13. ↑ Hutchinson, J. Howard (1996). »Introduction to Testudines: The Turtles«. University of California Museum of Paleontology. Arhivirano iz spletišča dne 29. junija 2016. Pridobljeno 4. junija 2003.
  14. 1 2 3 Orenstein 2012, str. 16.
  15. ↑ Orenstein 2012, str. ;16–17.
  16. ↑ Pritchard, Peter C. H. (2008). »Evolution and Structure of the Turtle Shell«. V Wyneken, Jeanette; Bels, V. L.; Godfrey, Matthew H. (ur.). Biology of Turtles. CRC Press. str. 56. ISBN 978-0-8493-3339-2. OCLC 144570900.
  17. ↑ Orenstein 2012, str. ;22–26.
  18. ↑ Orenstein 2012, str. ;22–23, 26–27.
  19. 1 2 Franklin 2011, str. 18.
  20. 1 2 Orenstein 2012, str. 33.
  21. 1 2 Franklin 2011, str. 28.
  22. ↑ Iverson, John B. (16. junij 2020). »Potential Environmental Basis for Megacephaly in the Eastern Musk Turtle (Sternotherus odoratus)«. Chelonian Conservation and Biology. 19 (1): 137. doi:10.2744/CCB-1407.1. ISSN 1071-8443.
  23. ↑ Iverson, John B.; Ernst, Carl H.; Gotte, Steve; Lovich, Jeffrey E. (1989). »The Validity of Chinemys megalocephala (Testudines: Batagurinae)«. Copeia. 1989 (2): 494–498. Bibcode:1989Copei1989..494I. doi:10.2307/1445452. ISSN 0045-8511. JSTOR 1445452.
  24. ↑ Herrel, Anthony; O'Reilly, James C.; Richmond, Alan M. (2002). »Evolution of Bite Performance in Turtles«. Journal of Evolutionary Biology. 15 (6): 1083–1094. CiteSeerX 10.1.1.484.5540. doi:10.1046/j.1420-9101.2002.00459.x. S2CID 54067445.
  25. ↑ Orenstein 2012, str. ;33–34.
  26. ↑ Abramyan, J; Richman, J. M. (2015). »Recent insights into the morphological diversity in the amniote primary and secondary palates«. Developmental Dynamics. 244 (12): 1457–1468. doi:10.1002/dvdy.24338. PMC 4715671. PMID 26293818.
  27. 1 2 Orenstein 2012, str. 36.
  28. ↑ P. Russell, Anthony; M. Bauer, Aaron (2020). »Vocalization by extant nonavian reptiles: A synthetic overview of phonation and the vocal apparatus«. The Anatomical Record: Advances in Integrative Anatomy and Evolutionary Biology. 304 (7): 1478–1528. doi:10.1002/ar.24553. PMID 33099849. S2CID 225069598.
  29. ↑ Capshaw, Grace; Willis, Katie L.; Han, Dawei; Bierman, Hilary S. (2020). »Reptile sound production and perception«. V Rosenfeld, Cheryl S.; Hoffmann, Frauke (ur.). Neuroendocrine Regulation of Animal Vocalization. Academic Press. str. 101–118. ISBN 978-0-12-815160-0.
  30. ↑ Orenstein 2012, str. 38.
  31. ↑ Davenport, John; Munks, Sarah A.; Oxford, P. J. (22. februar 1984). »A Comparison of the Swimming of Marine and Freshwater Turtles«. Proceedings of the Royal Society of London. Series B. Biological Sciences. 220 (1221): 447–475. Bibcode:1984RSPSB.220..447D. doi:10.1098/rspb.1984.0013. ISSN 0080-4649. JSTOR 35758. S2CID 84615412.
  32. ↑ Orenstein 2012, str. ;38–40.
  33. ↑ Orenstein 2012, str. 40.
  34. 1 2 3 Fritsches, Kerstin A.; Warrant, Eric J. (2013). »Vision«. V Wyneken, Jeanette (ur.). The Biology of Sea Turtles. CRC Press. str. 31–58. ISBN 978-1-4398-7308-3. OCLC 828509848.
  35. ↑ Granda, Alan M.; Dvorak, Charles A. (1977). »Vision in Turtles«. The Visual System in Vertebrates. Handbook of Sensory Physiology. Zv. 7 / 5. Berlin, Heidelberg: Springer Berlin Heidelberg. str. 451–495. doi:10.1007/978-3-642-66468-7_8. ISBN 978-3-642-66470-0. ISSN 0072-9906.
  36. ↑ Jacobs, Gerald (1981). »Reptiles: The Turtle«. Comparative Color Vision. New York: Academic Press. str. 102–105. ISBN 978-0-12-378520-6.
  37. ↑ Willis, Katie L. (2016). »Underwater Hearing in Turtles«. The Effects of Noise on Aquatic Life II. Advances in Experimental Medicine and Biology. Zv. 875. str. 1229–1235. doi:10.1007/978-1-4939-2981-8_154. ISBN 978-1-4939-2980-1. PMID 26611091.
  38. ↑ Martin, Kelly J.; Alessi, Sarah C.; Gaspard, Joseph C.; Tucker, Anton D.; Bauer, Gordon B.; Mann, David A. (2012). »Underwater Hearing in the Loggerhead Turtle (Caretta caretta): a Comparison of Behavioral and Auditory Evoked Potential Audiograms«. Journal of Experimental Biology. 215 (17): 3001–3009. Bibcode:2012JExpB.215.3001M. doi:10.1242/jeb.066324. ISSN 1477-9145. PMID 22875768. S2CID 459652.
  39. ↑ Orenstein 2012, str. ;35–36.
  40. ↑ Manton, Marion; Karr, Andrew; Ehrenfeld, David W. (1972). »Chemoreception in the Migratory Sea Turtle, Chelonia mydas«. The Biological Bulletin. 143 (1): 184–195. doi:10.2307/1540338. ISSN 0006-3185. JSTOR 1540338. Arhivirano iz spletišča dne 6. junija 2021. Pridobljeno 6. junija 2021.
  41. ↑ Cordeiro, Tábata E. F.; Abe, Augusto S.; Klein, Wilfried (april 2016). »Ventilation and Gas Exchange in Two Turtles: Podocnemis unifilis and Phrynops geoffroanus (Testudines: Pleurodira)« (PDF). Respiratory Physiology & Neurobiology. 224: 125–131. doi:10.1016/j.resp.2014.12.010. hdl:11449/158795. ISSN 1569-9048. PMID 25534144. S2CID 37446604. Arhivirano iz spletišča dne 24. julija 2021. Pridobljeno 25. septembra 2019.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  42. ↑ Lyson, Tyler R.; Schachner, Emma R.; Botha-Brink, Jennifer; Scheyer, Torsten M.; Lambertz, Markus; Bever, G. S.; Rubidge, Bruce S.; de Queiroz, Kevin (7. november 2014). »Origin of the Unique Ventilatory Apparatus of Turtles«. Nature Communications. 5 5211. Bibcode:2014NatCo...5.5211L. doi:10.1038/ncomms6211. ISSN 2041-1723. PMID 25376734.
  43. ↑ Lee, Stella Y.; Milsom, William K. (2016). »The Metabolic Cost of Breathing in Red-eared Sliders: An Attempt to Resolve an Old Controversy«. Respiratory Physiology & Neurobiology. 224: 114–124. doi:10.1016/j.resp.2015.10.011. ISSN 1569-9048. PMID 26524718. S2CID 5194890.
  44. ↑ Orenstein 2012, str. 41.
  45. ↑ Morera-Brenes, Bernal; Monge-Nájera, Julián (2011). »Immersion Periods in Four Neotropical Turtles«. UNED Research Journal. 3 (1): 97. doi:10.22458/urj.v3i1.212. Arhivirano iz spletišča dne 9. avgusta 2020. Pridobljeno 11. junija 2020.
  46. ↑ Priest, Toni E.; Franklin, Craig E. (december 2002). »Effect of Water Temperature and Oxygen Levels on the Diving Behavior of Two Freshwater Turtles: Rheodytes leukops and Emydura macquarii«. Journal of Herpetology. 36 (4): 555–561. doi:10.1670/0022-1511(2002)036[0555:EOWTAO]2.0.CO;2. ISSN 0022-1511. JSTOR 1565924. S2CID 85279910.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  47. 1 2 3 Wyneken, Jeanette (2008). »The Structure of Cardiopulmonary Systems of Turtles: Implications for Behavior and Function«. V Wyneken, Jeanette; Bels, V. L.; Godfrey, Matthew H. (ur.). Biology of Turtles. CRC Press. str. 213–224. ISBN 978-0-8493-3339-2. OCLC 144570900.
  48. ↑ Jackson, Donald C. (2002). »Hibernating Without Oxygen: Physiological Adaptations of the Painted turtle«. Journal of Physiology. 543 (Pt 3): 731–737. doi:10.1113/jphysiol.2002.024729. PMC 2290531. PMID 12231634.
  49. ↑ Miller, Jeffrey D.; Dinkelacker, Stephen A. (2008). »Reproductive Structures and Strategies of Turtles«. V Wyneken, Jeanette; Bels, V. L.; Godfrey, Matthew H. (ur.). Biology of Turtles. CRC Press. str. 234. ISBN 978-0-8493-3339-2. OCLC 144570900.
  50. ↑ Wyneken, Jeanette; Witherington, Dawn (Februar 2015). »Urogenital System« (PDF). Anatomy of Sea Turtles. 1: 153–165. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 8. junija 2019. Pridobljeno 18. maja 2021.
  51. ↑ Bentley, Peter J. (2013). Endocrines and Osmoregulation: A Comparative Account in Vertebrates. Springer. str. 143. ISBN 978-3-662-05014-9. Arhivirano iz spletišča dne 31. maja 2021. Pridobljeno 18. maja 2021.
  52. ↑ Franklin 2011, str. 31.
  53. 1 2 Pough, F. Harvey; Janis, Christine M. (2019). »16. Turtles«. Vertebrate Life (10th izd.). New York: Sinauer Associates. str. 283–299. ISBN 978-1-60535-607-5. OCLC 1022979490.
  54. ↑ John B. Iverson; A. Jon Kimerling; A. Ross Kiester. »List of All Families«. Terra Cognita Laboratory, Geosciences Department of Oregon State University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. junija 2015. Pridobljeno 26. junija 2010.
  55. ↑ John B. Iverson; A. Jon Kimerling; A. Ross Kiester. »List of Genera«. Terra Cognita Laboratory, Geosciences Department of Oregon State University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. novembra 2017. Pridobljeno 26. junija 2010.
[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Želve&oldid=6635188«