Pojdi na vsebino

Île de Ré

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Satelitska slika otoka

Île de Ré (tudi Île de Rhé) je otok ob zahodni francoski obali v Biskajskem zalivu, upravno del departmaja Charente-Maritime regije Akvitanija-Limousin-Poitou-Charentes. Domačini in njegovi obiskovalci ga poznajo tudi pod imenom "Ré la Blanche", to je Beli otok. Grška Kozmografija iz 7. stoletja omenja otok pod imenom "Ratis".

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Pristanišče Saint-Martin-de-Ré.

Otok se nahaja približno 1.6 morske milje zahodno od obale in najbližjega mesta La Rochelle s katerim je povezan preko 2.9 km dolgega mostu, zgrajenega leta 1988, severno od morskega preliva Pertuis d'Antioche.

Otok je povsem raven, prbližno 30 km dolg, 5 km širok, po površini meri 85 km². Razdeljen je na deset občin, od vzhoda proti zahodu si sledijo: Rivedoux-Plage, La Flotte, Sainte-Marie-de-Ré, Saint-Martin-de-Ré (sedež kantona), Le Bois-Plage-en-Ré, La Couarde-sur-Mer, Loix, Ars-en-Ré (sedež kantona), Saint-Clément-des-Baleines in Les Portes-en-Ré.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

V rimskem obdobju je bil Île de Ré arhipelag, sestavljen iz treh manjših otokov, poleg njega še Île d'Aix in Île d'Oléron. V 7. in 8. stoletju se je otočje imenovalo Vacetae Insulae (po Aethicusovi Kozmografiji. Vaceti oz. Vasconi (Baski) naj bi namreč v tem času nadzirali oz. prebivali na tem ozemlju.

V času francoskih verskih vojn je protestantski vojvod Benjamin de Rohan februarja 1625 vodil hugenote pri uporu proti francoskemu kralju Ludviku XIII. in po razglasitvi manifesta s 300 vojaki ter 100 mornarji zasedel in okupiral otok Ré.[1] Od tam je plul proti Bretanji, kjer je vodil uspešen napad na kraljevo floto, kljub temu pa mu po treh mesecih obleganja ni uspelo zasesti trdnjave v Blavetu. Vrnil se je na otok Ré in kmalu zasedel še sosednji Oleron, s čimer je prevzel nadzor nad obalo od Nantesa do Bordeauxa in postal vodja reform, imenovan "Admiral Protestantske cerkve".[2] Nekaj mesecev kasneje, septembra 1625, se je na osvojitev otoka odpravil katoliški vojskovodja Karel Guiški in porazil protestantsko floto pri čemerj e Rohan moral ob neuspešnem protinapadu zbežati v Anglijo.[3]

Maketa Vaubanove citadele, Saint-Martin-de-Ré

Leta 1627 je sledila angleška invazija otoka pod poveljstvom vojvoda Buckinghamskega, da bi razbremenila protestantsko vojsko, oblegano v La Rohelle. Po treh mesecih bojev pri Saint-Martinu, kateremu je poveljeval francoski maršal Toiras, se je morala angleška vojska poražena umakniti

Glavno pristanišče Saint-Martin je bilo leta 1681 pod Vaubanom utrjeno in je kasneje v 19. in prvi polovici 20. stoletja služilo kot izhodišče za kaznjence na njihovi poti h kaznilnicam na Novi Kaledoniji in vFrancoski Gvajani.

Nemški bunkerji na severni obali otoka (Conche des Baleines).

V času druge svetovne vojne je bila obala otoka po nemški okupaciji Francije utrjena z bunkerji, ki so ščitili nemške položaje pred morebitno invazijo zaveznikov z morja.

Obala otoka je bila prizorišče več scen ameriškega filma iz leta 1962 Najdaljši dan.

Galerija

[uredi | uredi kodo]
  • Collins, Roger. "The Vaccaei, the Vaceti, and the rise of Vasconia." Studia Historica VI. Salamanca, 1988. Reprinted in Roger Collins, Law, Culture and Regionalism in Early Medieval Spain. Variorum, 1992. ISBN 0-86078-308-1.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Reference

[uredi | uredi kodo]
  1. The French Wars of Religion, 1562- 1629 - Page xiii by Mack P. Holt - History - 2005 [1]
  2. Penny cyclopaedia of the Society for the Diffusion of Useful Knowledge Page 268 [2]
  3. Fractured Europe, 1600-1721 By David J. Sturdy Page 127