Vladimir Konstantinovič Kokkinaki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vladimir Konstantinovič Kokkinaki
1904 - 1985
Kokkinaki Brüder.jpg
Vladimir Konstantinovič Kokkinaki (levo)
Kraj rojstva: Novorosijsk, Ruski imperij
Kraj smrti: Moskva, Sovjetska zveza
Pripadnost: Flag of the Soviet Union Soviet Union
Veja: Vojno letalstvo Sovjetske zveze
Aktivna leta: 1925 - 1966
Čin: RA-SA AF F6MajGen 1955.png Generalmajor

Vladimir Konstantinovič Kokkinaki (rusko Владимир Константинович Коккинаки, ruski testni pilot in general grškega rodu, * 12./25. junij 1904, † 6. januar 1985.

Velja za najbolj slavnega testnega pilota Sovjetske zveze, saj je postavil 22 svetovnih rekordov in bil predsednik Fédération Aéronautique Internationale.[1]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družino grškega porekla. Tudi njegov mlajši brat, Konstantin (1910-90), je bil testni pilot.

Leta 1921 je končal osnovno šolo; pozneje je delal v vinogradih in pristanišču[2].

Leta 1925 je vstopil v Rdečo armado; do julija 1927 je služil v pehoti. Takrat je vstopil v leningrajsko vojaško-teoretično šolo Rdečega vojnega letalstva, kjer je diplomiral že naslednje leto. Pozneje je vstopil v pilotno šolo v Borisoglebsku, katero je zaključil leta 1930. Sprva je služil v 11. lovskem polku, nato pa je bil aprila 1931 poslan nazaj na leningrajsko šolo, kjer je postal inštruktor[2].

V letih 1932-35 je bil testni pilot za vojno letalstvo; kot prvo je testiral jurišnik Kočerigin-Gurevič TŠ-3.[3]. Potem je bil premeščen v Konstruktorski biro Iljušin (OKB), kjer je bil glavni testni pilot vse do leta 1964. Kot tak je prvi testiral vsa nova letala biroja OKB[4].

Leta 1938 je postal član KP SZ[1] in leta 1943 je postal generalmajor vojnega letalstva. Med drugo svetovno vojno je bil vodja Glavnega inšpektorata Ljudskega komisariata za letalsko industrijo in kot vodja testne službe v letih 1943-47. Januarja 1966 se je upokojil iz aktivne vojaške službe, a je ostal pri Iljušinu kot nadzornik testnih poletov; njegov zadnji projekt je bil Iljušin Il-62[2].

Leta 1961 je postal podpredsednik in leta 1966 predsednik FAI; na položaju je ostal do leta 1967[5], nakar pa je postal častni predsednik te organizacije[6]. V 60. letih 20. stoletja je bil tudi vodja Letalske športne federacije Sovjetske zveze.

Pokopan je na moskovskem pokopališču Novodeviči skupaj z ženo Valentino[2].

Odlikovanja in nagrade[uredi | uredi kodo]

Po njem so poimenovali tudi cesto v Moskvi in tankersko ladjo. V domačem mestu so mu postavili bronasti doprsni spomenik.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • McCannon, John (1998). Red Arctic: Polar Exploration and the Myth of the North in the Soviet Union. Oxford University Press (US). ISBN 0195114361. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]