Vladimir Konstantinovič Kokkinaki
| Vladimir Konstantinovič Kokkinaki | |
|---|---|
| 1904 - 1985 | |
 Vladimir Konstantinovič Kokkinaki (levo) |
|
| Kraj rojstva: | Novorosijsk, Ruski imperij |
| Kraj smrti: | Moskva, Sovjetska zveza |
| Pripadnost: |  Soviet Union |
| Veja: | Vojno letalstvo Sovjetske zveze |
| Aktivna leta: | 1925 - 1966 |
| Čin: |  Generalmajor |
Vladimir Konstantinovič Kokkinaki (rusko Владимир Константинович Коккинаки, ruski testni pilot in general grškega rodu, * 12./25. junij 1904, † 6. januar 1985.
Velja za najbolj slavnega testnega pilota Sovjetske zveze, saj je postavil 22 svetovnih rekordov in bil predsednik Fédération Aéronautique Internationale.[1]
Vsebina |
Življenje [uredi]
Rodil se je v družino grškega porekla. Tudi njegov mlajši brat, Konstantin (1910-90), je bil testni pilot.
Leta 1921 je končal osnovno šolo; pozneje je delal v vinogradih in pristanišču[2].
Leta 1925 je vstopil v Rdečo armado; do julija 1927 je služil v pehoti. Takrat je vstopil v leningrajsko vojaško-teoretično šolo Rdečega vojnega letalstva, kjer je diplomiral že naslednje leto. Pozneje je vstopil v pilotno šolo v Borisoglebsku, katero je zaključil leta 1930. Sprva je služil v 11. lovskem polku, nato pa je bil aprila 1931 poslan nazaj na leningrajsko šolo, kjer je postal inštruktor[2].
V letih 1932-35 je bil testni pilot za vojno letalstvo; kot prvo je testiral jurišnik Kočerigin-Gurevič TŠ-3.[3]. Potem je bil premeščen v Konstruktorski biro Iljušin (OKB), kjer je bil glavni testni pilot vse do leta 1964. Kot tak je prvi testiral vsa nova letala biroja OKB[4].
Leta 1938 je postal član KP SZ[1] in leta 1943 je postal generalmajor vojnega letalstva. Med drugo svetovno vojno je bil vodja Glavnega inšpektorata Ljudskega komisariata za letalsko industrijo in kot vodja testne službe v letih 1943-47. Januarja 1966 se je upokojil iz aktivne vojaške službe, a je ostal pri Iljušinu kot nadzornik testnih poletov; njegov zadnji projekt je bil Iljušin Il-62[2].
Leta 1961 je postal podpredsednik in leta 1966 predsednik FAI; na položaju je ostal do leta 1967[5], nakar pa je postal častni predsednik te organizacije[6]. V 60. letih 20. stoletja je bil tudi vodja Letalske športne federacije Sovjetske zveze.
Pokopan je na moskovskem pokopališču Novodeviči skupaj z ženo Valentino[2].
Odlikovanja in nagrade [uredi]
- heroj Sovjetske zveze (1938, 1957)
- red Lenina (1936, 1938, 1939, 1945, 1951, 1984)
- red oktobrske revolucije (1974)
- red rdeče zastave (1944, 1945, 1957)
- red domovinske vojne (1944, 1947)
- red rdeče zvezde (1939, 1941, 1944, 1969)
- zaslužni testni pilot Sovjetske zveze (1959)
- zaslužni mojster športa Sovjetske zveze (1959)
- Leninova nagrada (1960)[2]
Po njem so poimenovali tudi cesto v Moskvi in tankersko ladjo. V domačem mestu so mu postavili bronasti doprsni spomenik.
Viri in opombe [uredi]
Literatura [uredi]
- McCannon, John (1998). Red Arctic: Polar Exploration and the Myth of the North in the Soviet Union. Oxford University Press (US). ISBN 0195114361.
Glej tudi [uredi]
 |
Ta biografski članek o vojaški osebnosti je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
- Škrbine o vojaških osebnostih
- Rojeni leta 1904
- Umrli leta 1985
- Ruski testni piloti
- Ruski generali
- Generali Vojnega letalstva Sovjetske zveze
- Grški Rusi
- Dvojni heroji Sovjetske zveze
- Člani Komunistične partije Sovjetske zveze
- Nosilci reda Lenina
- Nosilci reda oktobrske revolucije
- Nosilci reda rdeče zastave
- Nosilci reda domovinske vojne
- Nosilci reda rdeče zvezde
- Leninovi nagrajenci
- Pokopani na pokopališču Novodeviči, Moskva
- Ljudje, po katerih so poimenovali ladjo
- Ljudje, po katerih so poimenovali cesto
- Ruski vojaški piloti
- Veterani druge svetovne vojne
