Uporabnik:Jovanasretenovicpf/Miletina upor
Miletina upor (znan tudi kot upor kneza Miletina [1])je bila vstaja prebivalcev kneževine Srbije januarja 1835.leta, proti samovolji kneza Miloša Obrenovića. Vodila ga je knez Mileta Radojković iz Temniških knezov jagodne nahije. Bil je največji od mnogih uporov, katerih cilj je bil omejiti Milošove oblasti.
Miletinov upor je bil neposredni razlog za uveljavitev Sretenške ustave februarja 1835, s katero so uporniki poskušali omejiti absolutno knežjo oblast. Spada v obdobje srbske zgodovine od 1804. do 1835. imenovano srbska revolucija.
Vzrok upora[uredi | uredi kodo]
Princu se je s turško podporo uspelo dvigniti v rang "samo princa" ali prvega princa. Prinčev glavni konkurent na oblasti je bila Ljudska pisarna, ki je bila leta 1826 spremenjena na beograjsko sodišče. Poniženi uradniki, ki so bili tudi pretepani, omalovaženi trgovci, starejši, so bili vsi proti knezu. Nihče ni bil bolj pripravljen trpeti Miloševega vedenja, ampak vedenja njegovih služabnikov, ki so v imenu Miloša delali, kar so želeli. Odsotnost sodišča je bilo čutiti, Miloš pa se je še vedno izogibal organiziranju Sveta, ki ga je bil dolžan storiti, v skladu s 1830. Občutek razburjenosti množic je knez obljubil pomembne zakonodajne in upravne reforme na zasedanju skupščine 1. februarja 1834. Dal je tudi en osnutek ustave in preden je bil pripravljen, je imenoval pet ministrov, vendar ne vseh hkrati, ampak v dveh mesecih in pol. [1]Vendar jim po nobenem zakonu ni dodelil pravic in dolžnosti. Te poteze niso mogle zadovoljiti njegovih nasprotnikov, ki so imenovane ministre obravnavali kot navadne knežje uradnike.
Ker knez Miloš ni želel omejiti svoje oblasti in določiti pravic ljudi v državi, se je pojavilo močno gibanje proti njegovi samovolji in januarja 1835 je izbruhnil upor, katerega glavni cilj je bil omejiti absolutno oblast.
Tok upora[uredi | uredi kodo]
Zaplet so pripravili v Kruševcu, na domu Stojana Simiča, pred božičem 1835. Zarotniki so se dogovorili o zahtevah, ki jih bodo izrekli Milošu, ko se bo skupščina sestala, in o sredstvih proti njemu, če bi se uprli njihovim zahtevam. Djordje Protić (ki je bil leta 1827 po Miloševićevem ukazu umorjen s 50 udarci) je predlagal uboj, drugi so predlagali, da bi ga morali odstaviti, a Mileta Radojković je bila proti obema rešitvama. Bil je za omejitev Milosove oblasti z ustavo, nato za odpravo kuluka, dajanje ljudem pravico do uporabe gozdov in odpravo posebnih privilegijev za izvozno trgovino. [2]
Ko je prišel čas za vstajo, je le Mileti Radojković uspelo zbrati ljudi iz Jagodine nahije, Simić je pripeljal malo ljudi, ostali pa niso imeli nikogar poleg njih. Uporniki so prispeli blizu Kragujevca, kjer je Petronijević nagovoril zbrane, rekoč, da Miloš vlada kot pašnik z dvigom davkov in pobiranjem dajatev, kot da je država njegova dediščina in ljudje zasužnjeni. Nevaren je za vsakogar, kamor pristopi, in celo njegova družina je proti njemu. Toma Vučić Perišić je stal v obrambi Miloševića. Ni se hotel takoj bojevati z uporniki, ampak je zapustil vojsko za stotnikom Tucakovićem s 150 konjeniki, prišel pred upornike in se z njimi pogajal.
Bilo je več upornikov, ki so napadli Požarevac (kjer je bil knez) in strmoglavili kneza, preden je zbral svojo vojsko. Mileta s tem ni pristala, vendar je ostala naklonjena omejitvi Miloša na oblast. Vučić se je strinjal, da bo služil kot posrednik med uporniki in knezom. Po prejemu novice se je knez odločil, da bo poslal Dimitrija Davidovića, svojega tajnika, v Kragujevac, da ga obvesti o uporu in zahtevah. Potem ko so Davidovićevi podali prošnje, so izvolili 35 odposlancev, da bi te prošnje podali knezu, s katerim se je Vučić postavil. Miloš, ki je nekoč pomislil, da bi celo zbežal, je prispel v Kragujevac, se norčeval iz uporniških voditeljev in jim rekel: Vsi smo krivi; in tudi sam sem pogosto grešil; trudimo se, da se vsi popravimo in odpustimo drug drugemu. [3]
Posledice[uredi | uredi kodo]
Princ Miloš je bil prisiljen sprejeti sretenjsko ustavo in ustanoviti Državni svet v Kragujevcu, takratni prestolnici Srbije. Dimitrije Davidović, prinčev tajnik, nekdaj urednik dunajskega srbskega časnika, je pripravil ustavo. Skupščina, sklicana 2. februarja 1835 (praznik Sretenije), je sprejela ustavo, ki je bila v tistem času ena najbolj demokratičnih ustava na svetu. Ustava knezovih pravic je bila omejena in deloma prenesena na Državni svet.
Zaradi pritiska velikih sil, vključno s Turčijo, Avstrijo in Rusijo, ki niso imele ustave, je knez Miloš po nekaj tednih njegove uporabe z veseljem spustil oblast Sretenskega. Leta 1838 je Turčija Srbiji naložila tako imenovano turško ustavo.
Viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ Prodanović, Jaša M., Istorija političkih nauka, Beograd, 1947, 66.
- ↑ Prodanović, J. M, Istorija političkih stranaka, Beograd, 1947., 67.
- ↑ Prodanović, J. M, Istorija političkih stranaka, Beograd, 1947., 69.