Tuone Udaina

Tuone Udaina
Rojstvo	27. september 1821({{padleft:1821|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) Krk
Smrt	10. junij 1898({{padleft:1898|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (76 let) Krk
Državljanstvo	Avstrijsko cesarstvo  Avstro-Ogrska
Poklic	poštar, sexton

Tuone Udiana (italijansko Antonio Udina), pomorski poštar in mežnar, * 1823, † 10. junij 1898

Tuone Udaina je zadnji poznani govorec dalmatinščine, romanskega jezika, ki se je iz latinščine razvil na vzhodni obali Jadranskega morja. Za jezikoslovca Mattea Bartolija je predstavljal glavni vir podatkov za narečje njegovih staršev, ki so bili s Krka, ki ga je popisal leta 1897.

Udaina je imel vzdevek 'Burbur', etimologija vzdevka pa je nejasna. Bartoli ga je povezal z italijanskim 'burbero', italijansko besedo za osorno, hladno in nataknjeno osebo. Po drugih interpretacijah naj bi vzdevek pomenil 'barbarski' ali 'brivec'.

Vegliotska dalmatinščina zanj ni bila materinščina, naučil se jo je iz zasebnih pogovorov njunih staršev. Starša sta mislila, da Tuone jezika ne razume. Udaina ob času zapisa jezika ni govoril že skoraj dvajset let, bil je skoraj gluh ter že brez zob. Zvočni zapisi jezika ne obstajajo. Pred smrtjo je Bartoliju povedal: "E-l mi tuota e la maja niena favlua cosaic, in veclisun, jali favlua ce jali kredua ce ju non kapaja, ma ju toč.", v prevodu "Moj oče in mati sta govorila v vegliotščini, ker sta mislila, da ju ne razumem, vendar sem razumel vse." Bartoli je zbral in zapisal okrog 2800 besed kot tudi nekaj lokalne zgodovine in Udainovih zgodb. Njegova knjiga je najpomembnejši vir za preučevanje dalmatinščine.

Dalmatinščina je kot jezik izumrla z Udainovo smrtjo v eksploziji med delom na cesti 10. junija 1898. Star je bil 74 let.

Viri

• Brahms, William B. (2005). Notable Last Facts: A Compendium of Endings, Conclusions, Terminations and Final Events throughout History. Original from the University of Michigan: Reference Desk Press. ISBN 978-0-9765325-0-7.
• Kapović, Mate (2008). Uvod u indoeuropsku lingvistiku (PDF) (v hrvaščini). Zagreb: Matica hrvatska. ISBN 978-953-150-847-6. Pridobljeno 28. septembra 2020.
• Mišur, Ivo (2018). »Alan Žic-Teklin, Tako je govorio Burbur – izumrli dalmatski jezik i njegov krčki dijalekt veljotski« (PDF). Časopis za suvremenu povijest (v hrvaščini). Zagreb: Croatian Institute of History. 50 (1): 197–200. Pridobljeno 1. oktobra 2020.
• Roegiest, Eugeen (2006). Vers les sources des langues romanes: un itinéraire linguistique à travers la Romania (v French). ACCO. ISBN 90-334-6094-7.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
• Spicijarić, Nina (2009). »Pristup Giacoma Scottija, Žarka Muljačića i Petra Strčića, veljotski/vegliotto/veclisun romanskomu krčkomu govoru i njegovu "posljednjem govorniku"« [Approach of Giacomo Scotti, Žarko Muljačić and Petar Strčić to veclisun romance Krk speech and its "last speaker"] (PDF). Rijeka (v hrvaščini). XIV (2): 195–205. ISSN 1330-6995. Pridobljeno 2. oktobra 2020.
• Strčić, Petar (1998). »Otok Krk u doba "posljednjega" dalmatofona Antona Udine Burbura (XIX. st.)« (PDF). Folia onomastica Croatica (v hrvaščini). Zagreb: Croatian Academy of Sciences and Arts (7): 237–266. Pridobljeno 28. septembra 2020.