Tuone Udaina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tuone Udaina
Portret
Rojstvo27. september 1821({{padleft:1821|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})
Krk
Smrt10. junij 1898({{padleft:1898|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (76 let)
Krk
Državljanstvo Avstrijsko cesarstvo
 Avstro-Ogrska
Poklicpoštar, sexton

Tuone Udiana (italijansko Antonio Udina), pomorski poštar in mežnar,[1] * 1823, † 10. junij 1898

Tuone Udaina je zadnji poznani govorec dalmatinščine, romanskega jezika, ki se je iz latinščine razvil na vzhodni obali Jadranskega morja.[2][3] Za jezikoslovca Mattea Bartolija je predstavljal glavni vir podatkov za narečje njegovih staršev, ki so bili s Krka, ki ga je popisal leta 1897.

Udaina je imel vzdevek 'Burbur', etimologija vzdevka pa je nejasna. Bartoli ga je povezal z italijanskim 'burbero', italijansko besedo za osorno, hladno in nataknjeno osebo.[4] Po drugih interpretacijah naj bi vzdevek pomenil 'barbarski' ali 'brivec'.[5]

Vegliotska dalmatinščina zanj ni bila materinščina, naučil se jo je iz zasebnih pogovorov njunih staršev. Starša sta mislila, da Tuone jezika ne razume. Udaina ob času zapisa jezika ni govoril že skoraj dvajset let, bil je skoraj gluh ter že brez zob. Zvočni zapisi jezika ne obstajajo. Pred smrtjo je Bartoliju povedal: "E-l mi tuota e la maja niena favlua cosaic, in veclisun, jali favlua ce jali kredua ce ju non kapaja, ma ju toč.", v prevodu "Moj oče in mati sta govorila v vegliotščini, ker sta mislila, da ju ne razumem, vendar sem razumel vse." Bartoli je zbral in zapisal okrog 2800 besed kot tudi nekaj lokalne zgodovine in Udainovih zgodb. Njegova knjiga je najpomembnejši vir za preučevanje dalmatinščine.[6]

Dalmatinščina je kot jezik izumrla z Udainovo smrtjo v eksploziji med delom na cesti 10. junija 1898.[7][8] Star je bil 74 let.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Hildegard Temporini; Wolfgang Haase (1983). Aufstieg und Niedergang der römischen Welt: Geschichte und Kultur Roms im Spiegel der neueren Forschung. Principat. Sprache und Literatur (v German). Walter de Gruyter. str. 1129–. ISBN 978-3-11-009525-8. Pridobljeno 21. februarja 2011.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  2. Roegiest 2006, str. 138.
  3. Brahms 2005, str. 183.
  4. Strčić 1998, str. 261–262.
  5. Kapović 2008, str. 61.
  6. Matteo Giulio Bartoli (1906). Das Dalmatischer. Dunaj: Kaiserliche Akademie der Wissenschaften.
  7. Muljačić, Žarko (2006). »Noterelle dalmatoromanze«. Estudis Romànics. 28: 219.
  8. Vuletić, Nikola (2013). »Le dalmate : panorama des idées sur un mythe de la linguistique romane«. Histoire Epistémologie Langage. 35: 45.

Viri[uredi | uredi kodo]