Spartakov upor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

Rana vsakega mesta takratnega Rima so bili sužnji, katerih število se je premo sorazmerno večalo s naraščanjem bogastva posameznih mest. Na drugi strani mesta pa je bilo ogromno roparjev, požigalcev in ostalih zločincev. Že tako slabe razmere sužnje in poljskih delavcev so roparji, ki so jim kradli edini dobiček še poslabšale. Zadnja iskra, ki je bila potrebna, da je zanetil upor so bile številne kraje v katere so bili sužnji prisiljeni, saj so jim tako ukazali nadrejeni. Samoumevno je, da je nadrejen ni hotel spraviti v nevarnost, zato je to naložil sužnju.

Borilne igre so bile v tistih časih zelo priljubljene. Sužnjem so obljubili osvoboditev, če se bodo borili kot, da jim gre za življenje. Seveda je bila borba v areni obvezna. Če se nisi boril te je čakala zagotova smrt. Nekaj gladiatorjev je tako ušlo iz šol borbe in se zateklo na Venuz. Med njimi sta bila Kelta s suženjskima imenoma Kriksos in Oniomaus ter Tračan Spartacus.

Spartacus rojen leta 120 pred Kristusom je dolga leta služil v vojski. Nekateri viri celo navajajo, da je bil potomec kraljevega rodu Spartakidov. Po nekaj letih služenja vojske je pobegnil v hribe, kjer so ga -na njegovo nesrečo- našli in določili za bojne igre. Spartak je leta 70 pr. Kr. umrl v boju.

Pohajanja te trope upornikov, ki je sprva štela količinsko majhnih 73 glav so hitro postala prebivalcem kampanske pokrajine močno nadležna. Ker je število sužnjev hitro naraščalo in je Spartak čakal samo par dni, da je imel s sabo že preko 200 soupornikov so zaprosili za pomoč Rim. Rim se je hitro odzval in poslal 3000 vojakov,da je zaprl vse dohode na Venuz in tako bi naj dosegli, da bi se Spartacus in kampanija izstradali in poslednično predali. Ker pa je bil Spartak neverjetno pogumen in njegovi uporniki zelo izstradani, so prišli rimski armiji za hrbet in jo napadli. Ko so Rimski vojaki videl izstradance kako tečejo proti njim so se razbežali in tako naredili usodno napako. Spartacus je zmagal. Dobil je hrano, orožje in še več pomočnikov. Rim je takrat tja poslal dvakratno vojsko pod okriljem Publija Varinija. Vendar so naleteli na prepreko, ki je niso pričakovali. Spartacus se je organiziral in naredil urejeno četo vojakov. Rublij in ostali vojaki so se bili prisiljeni utaboriti nasproti Spartacusa. Če bi bile bolezni edino kar bi takrat pestilo rimske vojake, bi bil Spartacus nemara poražen. Vendar je rimske vojake težilo nekaj drugega. Strah. Neposlušnost. Spartacus je z nekaj napadi dosegel, da se je rimska armija morala ponovno umakniti. Varinij jih je sicer poskušal prignati nazaj, grozil jim je s smrtjo, a poslušali ga niso. Spartacusova legija je sedaj štela že 40.000 mož in novi sužnji/gladiatorji so še kar prihajali. To je Spartacusu vlilo poguma.

Veriga porazov Rimskih legij se je še kar vrstila. Spartacus je premagal dva celotna Rimska konzula. Edino kar je začelo pestiti Spartacusa je bilo kronično pomanjkanje orožja. Suženjske bande , ki so bile komajda oborožene, so postale strah legijam. Spartacusa so primerjali s velikim osvajalcem Hanibalom in to je strah Rimljanov samo še povečal.

Kaj bi se zgodilo, ako ni se ne bojevali sužnji temveč organizirana vojska si ne upamo misliti. Spartacus je zmagal, kljub temu, da niso imeli nič orožja, so bili lačni in, da se večina njegove vojske sploh ni znala vojskovati. Velikokrat je bila to zasluga sreče, ampak kljub vsemu je Spartak zmagoval. In zmagoval. Ampak v notranjosti ekipe sužnjev je sčasoma začelo prihajati do nemirov. Čeprav je Spartak znal razdeliti plen in je bil pravičen tega nekateri sužnji niso menili. Začele so se kraje in celo uboji znotraj skupine. Vendar spartak tega ni pravočasno opazil. Medtem, ko so se začeli nemiri je Spartak skušal organizirati konjenico. Odločil se je prekoračiti Alpe, omogočiti nekaterim sužnjem vrnitev v rodna mesta, sam pa se s preostalimi boril za Rim. Takrat je počilo. Sužnji so se uprli sužnju in Spartak je bil prisiljen opustiti svoje načrte glede Rima. Več mesecev je nesmiselno taval po deželah, ko je bil prvič poražen s strani Marka Krasa. Po tem se je Spartak umaknil v Ragijo. Pohod so mu krili gusarji, ki pa so bili zmenjeni z rimsko legijo, da od Spartaka izterjajo plačilo, pomagali pa mu ne bodo. Mark je dal medtem zgraditi tudi jarek, da bi Spartaku onemogočil prehod. A neke noči je Spartak vseeno uspel pobegniti. Po tem dogodku je Mark vpoklical vojsko, da bi napadle Spartaka. A tokrat je bil Mark poražen. A takrat se je rekordno število Rimskih vojakov zbralo, da dokončno pokonča Spartaka. Preko tisoč glav konjenice je Spartaka zaposlilo do te mere, da ga je pehota obkrožila in možnosti za umik ni bilo. Spartacus je stopil s konja, konja zabodel in se s svojimi sužnji boril do smrti.

Spartak je v svojem zadnjem boju pokazal, da si s Sparto ne deli le imena. Boril se je kot izkušen borec. Po tem, ko je ostal brez orožja je goloročno zadavil dva sovražnika, enemu vzel kopje, stekel vstran, ko ga je naenkrat nesrečno prebodel meč. Padel je na kolena in z zadnjimi močmi s kopjem odbijal napade in se v zadnjem legendarnem dejanju vstal in zalučal kopje v naključnega sovražnika. Po tem ga je na koščke razsekljalo mnogo vojakov, ki so mu komaj sedaj prišli do živega. Tako so Spartak in njegovi možje častno umrli.

Spartakovo življenje je bilo končano. Tisoč Rimskih vojakov je padlo na kolena in se klanjalo mrtvemu sovražniku. Takrat pa se je sprožil velik lov na ubežnike. Polovili so vse sužnje in jih križali na cesti od Capue do Rima. 6000 križev je stalo na 52 kilometrov dolgi poti. Red je bil vzpostavljen in Rim je razglasil mir.