Protidesničarska kampanja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Protidesničarska kampanja
Ena od številnih kitajskih parad iz petdesetih letih, ki izkazujejo podporo komunističnemu političnemu gibanju.
LokacijaLjudska republika Kitajska
Datum1957–1959
Žrtve500.000 – 2 milijona
StorilciMao Cetung, Deng Šjaoping, Peng Zehn

Protidesničarska kampanja v Ljudski republiki Kitajski, ki je trajala od leta 1957 do konca leta 1959, je bila politična kampanja za usmrtitve domnevnih desničarjev znotraj kitajske komunistične partije (KPK) in države kot celote.[1][2][3] Kampanjo je sprožil kitajski diktator Mao Cetung, pomembno vlogo pa sta imela tudi Deng Šjaoping in Peng Zhen.[4][5] Protidesničarska kampanja je zelo škodila demokraciji na Kitajskem in državo spremenila v enostrankarsko državo.[6][7][8][9][10]              

Opredelitev desničarjev ni bila vedno dosledna, pogosto je vključevala kritike na levi strani vlade, ampak se je uradno nanašala na tiste intelektualce, ki so bili videti naklonjeni kapitalizmu ali so bili proti enopartijski vladavini kot tudi prisilni, državni kolektivizaciji. Glede na kitajsko uradno statistiko, objavljeno v obdobju "Boluan Fanzheng", je protidesničarska kampanja zahtevala 550.000 smrtnih žrtev.[11][12][13] Nekateri raziskovalci menijo, da je dejansko število preganjanih znašalo med 1 in 2 milijona ali celo več.[14][15][16] Deng Šjaoping je priznal, da je med protidesničarsko kampanjo prišlo do napak in da je veliko žrtev prejelo rehabilitacijo do konca leta 1959.[17][18][19]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Protidesničarska kampanja je bila odziv na kampanjo Stotih rož, ki je spodbujala pluralizem izražanja in kritiko vlade, čeprav je začetek obeh kampanj nadzoroval Mao Cetung in sta bili neločljivo povezani.[20] 

Prvi del kampanje[uredi | uredi kodo]

Prvi del napadov se je začel takoj po koncu gibanja Stotih rož julija 1957.[21] Do konca leta je bilo 300.000 ljudi označenih za desničarje, med njimi tudi pisatelj Ding Ling. Bodoči premier Zhu Rongji, ki je takrat delal v državni komisiji za načrtovanje, je bil leta 1958 odstavljen.[22] Večina obtoženih je bila intelektualcev. Kazni so vključevale neformalno kritiko, težko delo in v večini primerih tudi usmrtitev. Na primer, v Jiabiangouju, pomembnem delovnem taborišču v Gansuju, je bilo od leta 1957 do 1961 zaprtih približno 3000 političnih zapornikov, od katerih jih je približno 2500 umrlo, večinoma zaradi lakote.[23][24]

Eden glavnih ciljev je bil neodvisen pravni sistem. Pravni strokovnjaki so bili premeščeni na druga delovna mesta; namesto tega so sodno oblast izvajali politični kadri in policija.[25]

Drugi del[uredi | uredi kodo]

Drugi del kampanje je sledil po končani konferenci v Lushanu od 2. julija do 16. avgusta 1959, srečanju najvišjih partijskih voditeljev. Srečanje je obsodilo obrambnega ministra LRK, generala Penga Dehuaija, kateri je kritiziral veliki preskok naprej.[26]

Maove kritike[uredi | uredi kodo]

Ko je upravljal več provinc na jugozahodu, se je Deng izkazal za tako gorečega pri likvidaciji domnevnih protirevolucionarjev, da se je celo Mao čutil dolžnega pisati njemu. Mao je Denga Šjaopinga pozval, naj upočasni število usmrtitev v kampanji, in mu v pismu zapisal:

Če jih pobijemo preveč, bomo izgubili naklonjenost javnosti in pojavilo se bo pomanjkanje delovne sile.

Rehabilitacija[uredi | uredi kodo]

Po Maovi smrti leta 1976 je bilo veliko obsodb preklicanih. Takrat je vlada Denga Šjaopinga objavila, da potrebuje izkušnje kapitalistov, da bi država gospodarsko zaživela, nato pa so bile obsodbe o krivdi v tisočih protirevolucionarnih primerih razveljavljene, kar je prizadelo veliko tistih, ki so bili obtoženi desničarstva in so bili preganjani za to kaznivo dejanje zadnjih dvaindvajset let.[27] To se je zgodilo kljub dejstvu, da sta bila Deng Šjaoping in Peng Zhen med "prvim valom" leta 1957 med najbolj navdušenimi tožilci gibanja.[28][29]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »The Anti-Rightist Movement and Its Ideological and Theoretical Consequences«. Chinese Law & Government (v angleščini). 29 (4): 36–45. 7. december 2014. doi:10.2753/CLG0009-4609290436.
  2. ↑ Sun, Warren (1. julij 2011). »Chinese Anti-Rightist Campaign (1957-) (CD-ROM). Editorial Board of the Chinese Anti-Rightist Campaign CD-ROM Database«. The China Journal. 66: 169–172. doi:10.1086/tcj.66.41262814. ISSN 1324-9347.
  3. ↑ Sha, Shangzhi. »从反右运动看中国特色的政治斗争«. Yanhuang Chunqiu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. novembra 2020. Pridobljeno 18. julija 2020.
  4. ↑ Chung, Yen-lin (2011). »The Witch-Hunting Vanguard: The Central Secretariat's Roles and Activities in the Anti-Rightist Campaign«. The China Quarterly. 206 (206): 391–411. doi:10.1017/S0305741011000324. ISSN 0305-7410. JSTOR 41305225. S2CID 153991512.
  5. ↑ Wang, Ning (28. april 2020). »Victims and Perpetrators: Campaign Culture in the Chinese Communist Party's Anti-Rightist Campaign«. Twentieth-Century China (v angleščini). 45 (2): 188–208. doi:10.1353/tcc.2020.0019. ISSN 1940-5065. S2CID 219045783.
  6. ↑ King, Gilbert. »The Silence that Preceded China's Great Leap into Famine«. Smithsonian (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2019. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  7. ↑ »PETITIONING FOR REDRESS OVER THE ANTI-RIGHTIST CAMPAIGN« (PDF). Human Rights in China. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. junija 2021. Pridobljeno 23. avgusta 2022.
  8. ↑ Liu, Zheng (15. julij 2004). »反右运动对人民代表大会建设和工作的损害«. Renmin Wang (v kitajščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junija 2020. Pridobljeno 18. julija 2020.
  9. ↑ Du, Guang (2007). »"反右"运动与民主革命——纪念"反右"运动五十周年«. Modern China Studies (v kitajščini). Pridobljeno 18. julija 2020.
  10. ↑ Mu, Guangren. »反右运动的六个断面«. Yanhuang Chunqiu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. novembra 2020. Pridobljeno 18. julija 2020.
  11. ↑ King, Gilbert. »The Silence that Preceded China's Great Leap into Famine«. Smithsonian (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2019. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  12. ↑ Vidal, Christine (2016). »The 1957-1958 Anti-Rightist Campaign in China: History and Memory (1978-2014)«. Hal-SHS. Arhivirano iz spletišča dne 28. novembra 2019. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  13. ↑ »Uneasy silences punctuate 60th anniversary coverage«. China Media Project. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2010. Pridobljeno 30. septembra 2009.
  14. ↑ Sun, Warren (1. julij 2011). »Chinese Anti-Rightist Campaign (1957-) (CD-ROM). Editorial Board of the Chinese Anti-Rightist Campaign CD-ROM Database«. The China Journal. 66: 169–172. doi:10.1086/tcj.66.41262814. ISSN 1324-9347.
  15. ↑ Vidal, Christine (2016). »The 1957-1958 Anti-Rightist Campaign in China: History and Memory (1978-2014)«. Hal-SHS. Arhivirano iz spletišča dne 28. novembra 2019. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  16. ↑ Wu, Weiguang (2007). »中共"八大"与"反右"运动«. Modern China Studies. Pridobljeno 18. julija 2020.
  17. ↑ Vidal, Christine (2016). »The 1957-1958 Anti-Rightist Campaign in China: History and Memory (1978-2014)«. Hal-SHS. Arhivirano iz spletišča dne 28. novembra 2019. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  18. ↑ Qi, Yiming (6. maj 2014). »邓小平对"大跃进"的理解和认识--邓小平纪念网«. Renmin Wang. Arhivirano iz spletišča dne 11. julija 2014. Pridobljeno 18. julija 2020.
  19. ↑ »1957年反右运动«. Peking University. 11. maj 2009. Arhivirano iz spletišča dne 18. julija 2020. Pridobljeno 18. julija 2020.
  20. ↑ »Hundred Flowers Movement«. Oxford Reference (v angleščini). Pridobljeno 18. julija 2020.
  21. ↑ Vidal, Christine (2016). »The 1957-1958 Anti-Rightist Campaign in China: History and Memory (1978-2014)«. Hal-SHS. Arhivirano iz spletišča dne 28. novembra 2019. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  22. ↑ »Four other prominent figures faced labels as rightists; one recovered, rose to premier«. South China Morning Post (v angleščini). Pridobljeno 18. julija 2020.
  23. ↑ Wu, Yenna (april 2020). »Cultural Trauma Construction of the Necropolitical Jiabiangou Laojiao Camp« (PDF). American Journal of Chinese Studies. 27 (1): 25–49.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  24. ↑ French, Howard W. (24. avgust 2009). »Survivors' Stories From China«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 1. julija 2021.
  25. ↑ Rickett, W. Allyn (1982). »The New Constitution and China's Emerging Legal System in Perspective«. Journal of the Hong Kong Branch of the Royal Asiatic Society. 22: 99–117. ISSN 0085-5774. JSTOR 23889661.
  26. ↑ »The Lushan Meeting and the Assertion of Absolute, Total Control by Mao Zedong«. San Jose State University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. septembra 2019. Pridobljeno 18. julija 2020.
  27. ↑ Harry Wu; George Vecsey (30. december 2002). Troublemaker: One Man's Crusade Against China's Cruelty. Times Books. str. 68–. ISBN 0-8129-6374-1.
  28. ↑ Chung, Yen-lin (2011). »The Witch-Hunting Vanguard: The Central Secretariat's Roles and Activities in the Anti-Rightist Campaign«. The China Quarterly. 206 (206): 391–411. doi:10.1017/S0305741011000324. ISSN 0305-7410. JSTOR 41305225. S2CID 153991512.
  29. ↑ Wang, Ning (28. april 2020). »Victims and Perpetrators: Campaign Culture in the Chinese Communist Party's Anti-Rightist Campaign«. Twentieth-Century China (v angleščini). 45 (2): 188–208. doi:10.1353/tcc.2020.0019. ISSN 1940-5065. S2CID 219045783.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Protidesničarska_kampanja&oldid=6090232«