Pitna voda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Osvežitev z vodo iz pitnika v Mariboru poleti 1961

Pitna voda je tista voda, ki jo ljudje lahko uživamo z minimalnim tveganjem. V večini razvitih držav je pitna voda pripeljana v gospodinjstva. Komercialna in industrijska voda pa ima prav tako dosežene standarde pitne vode, čeprav se je večina ne uporablja za pripravo hrane ali pitje. Največ vode porabimo za čiščenje, zalivanje in umivanje.

V veliko delih sveta imajo ljudje neustrezen dostop do vode za pitje in je velikokrat okužena z mikroorganizmi in strupenimi snovmi. Pitje in priprava hrane iz take vode velikokrat vodi v akutne in kronične bolezni ter je velik vzrok smrti v nerazvitih državah. Zatiranje bolezni, ki se prenašajo z vodo, je velik cilj izboljšanja javnega zdravstva za države v razvoju.

Voda je bila vedno najpomembnejši vir življenja za vse znane žive organizme. Skupaj z maščobo, voda sestavlja približno 70% človeškega telesa. Je ključna sestavina metaoličnega procesa in služi kot topilo ter transportno sredstvo hranilnih snovi po telesu.

Potrebe[uredi | uredi kodo]

Nekatere zdravstvene organizacije so predlagale, da naj ljudje spijemo osem kozarcev vode na dan ali 1,8 litra[1]. To napačno prepričanje ni podprto z nobenimi znanstvenimi dokazi. Različne znastvene raziskave o tej temi so bile opravljene med letoma 2002 in 2008. V nobeni raziskavi niso našli trdnega dokaza, da naj človek spije osem kozarcev na dan[2][3][4]. V Ameriki je priporočen dnevni vnos vode 3,7 litra na dan za moške starejše od 18 let in 2,7 litra za ženske starejše od 18 let. V ta izračun je všteta tudi voda v hrani. Količina vode popite na dan je odvisna od zdravja človeka, fizične aktivnosti, temperature in zračne vlage.[5]

Pri vnosu mineralnih snovi ni jasno kakšnega pomena je voda. Anorganske snovi vstopijo v površinsko vodo in zemljo z deževnico ali pa skozi zemeljsko površino. Raziskave so pokazale, da so v vodi magnezij, kalji, cink, fosfor in natrijev florid. Voda pridobljena iz biokemijske presnove hranil zagotavlja večji del vnosa pri členonožcih in puščavskih živalih, vendar pa zagotavlja le majhen del potrebnega vnosa. Obstajajo različni elementi prisotni v vsej pitni vodi. Nekateri od njih imajo pomembno vlogo v presnovi. Na primer natrij, kalij in klorid najdemo v majhnih količinah v vseh vodah, saj so ti elementi potrebni pri presnovi hranil. Drugi elementi kot je fluorid, pa so koristni v majhnih količinah, v velikih pa povzročajo različne težave, v tem primeru zobne težave.

Obilno potenje poveča potrebo po elektrolitih(sol). Prehitro zaužite velike količine vode je lahko usodno, saj lahko doživimo podhladitev.

Dostop[uredi | uredi kodo]

Čeprav 70% zemeljske površine pokriva voda, je večina vode slane. Sladka voda je dostopna v skoraj vseh poseljenih delih sveta, vendar pa je ponekod draga in ni vedno na razpolago.

Viri pitne vode:

  • Podzemni viri, kot je podtalnica
  • Padavine
  • Površinske vode
  • Razsoljevanje morske vode

Izvirska voda je podzemna voda, ki priteče na površje. Izvirska voda je najpogosteje uporabljena kot ustekleničena voda. Voda iz pipe, je voda iz vodovodnega sistema. Če želimo to vodo uživati mora biti prečiščena in zadoščati vsem standardom.

Najbolj učinkovit sistem transporta vode je po ceveh. Za vzpostavitev vodovoda je potreben velik denarni vložek. Nekateri vodovodni sistemi imajo tudi velike stroške vzdrževanja. Obnova in vzdrževanje vodovodnih sistemov na svetu stane do 200 milijard dolarjev letno. V svetu je povprečno do 50% vode izgubljene med transportom zaradi slabo vzdrževanih vodovodnih sistemov.

Zaradi visokih začetnih stroškov si veliko manj premožnih držav ne more privoščiti ustrezne vodovodne infrastrukture, zato ljudje v teh državah porabijo večji del svojih prihodkov za čisto vodo. Statistika kaže, da ljudje v najrevnejših deželah porabijo 10% svojega prihodka za vodo, ljudje v razvitih deželah pa samo 3%.


Izboljšanje dostopnosti[uredi | uredi kodo]

Eden izmed razvojnih ciljev tisočletja pri Organizaciji združenih narodov in Svetovni zdravstveni organizaciji vključuje tudi okoljsko stabilnost. V letu 2004 je samo 42% ljudi na podeželju imelo dostop do čiste vode.

Sončna dezinfekcija vode je ena najcenejših metod čiščenja vode in jo lahko vzpostavimo z večino lokalnih materialov. Ker pri tej metodi ne potrebujemo ognja za prekuhavanje ima ta metoda zelo malo vplivov na okolje.

Water Aid je ena izmed organizacij katere cilj je, izboljšanje dostopnosti in kvalitete pitne vode v revnejših predelih sveta. Delujejo že v 26-ih državah sveta. Water Aid želi zagotoviti trajen dostop do čiste vode v državah kot so Indija, Nepal, Gana in Tanzanija. Ljudi tudi izobražujejo o sanitarni higieni.

Oporečnost vodnjakov[uredi | uredi kodo]

Nekatera prizadevanja za povečanje razpoložljivosti pitne vode so bila katastrofalna. Ko je bilo leta 1980 razglašeno "Mednarodno desetletje vode", je vladalo prepričanje, da so podzemne vode varnejše kot vode iz rek, potokov in jezer. Medtem, ko so se zmanjševale okužbe s kolero, tifusom in drisko, so se pojavili drugi problemi.


Šestedest milijonov ljudi se je okužilo z vodo iz vodnjaka, ki je vsebovala preveliko fluorida, ki se sprošča iz granitnih kamnin. Simptomi okužb so se kazali predvsem v kostni deformaciji otrok. Podobne ali večje probleme pričakujejo tudi v Kitajski, Uzbekistanu in Etiopiji. Čeprav je v manjših količinah fluorid koristen za zobno zdravje, v prevelikih količinah zavira pravilen razvoj kosti.

Polovica od 12 milijonov vodnjakov v Bangladešu ima preveliko količino arzena, zato ker vodnjaki niso dovolj globoki. Vlada v Bangladešu je porabila manj kot 7 milijonov dolarjev od dodeljenih 34 miljonov dolarjev za rešitev tega problema. Zastrupitev z arzenikom je globalna grožnja, saj je okuženih preko 140 milijonov ljudi v 70-ih državah. Zaradi tega so prišli do ugotovitve, da je potrebno pregledati vsak izvor zastrupitve in se ne sme domnevati, da bo rešitev v enem kraju delovala tudi v drugih.

Driska pri otrocih[uredi | uredi kodo]

Več kot 90% smrti zaradi driske se pojavi pri otrocih mlajših kot 5 let. Pomanjkanje hranilnih snovi, še posebej proteinov, zmanjša otrokovo odpornost proti okužbam. Tudi proti okužbam z okuženo vodo. Od leta 2000-2003, je v pod Saharskih državah umrlo 769.000 otrok pod petimi leti starosti. V Južni Aziji je med letoma 2000-2003 umrlo 683.000 otrok pod petimi leti starosti. V istem obdobju, je v razvitih državah zaradi driske umrlo 700 otrok. Napredna vodna oskrba zmanjša možnost okužb z drisko za 25%, izboljšave pri skladiščenju in kloriranju vode pa zmanjša možnost okužbe za 39%.

Kvaliteta vode[uredi | uredi kodo]

Parametri za zagotavljanje pitne vode:

  • Fizikalni
  • Kemijski
  • Mikrobiološki


Fizikalni in kemijski parametri vključujejo preverjanje vsebnosti težkih kovin, organskih spojin, kalnost in neraztopljive trdne snovi.

Mikrobiološki parametri pa vključujejo preverjanje za vsebnost kolofornih bakterij, E-coli in vsebnost patogenih bakterij kot so virusi, protozijski paraziti in bakterije, ki povzročajo kolero.

Čez cel svet je najbolj pogosta okužba pitne vode s človeškimi fekalnimi odplakami. Leta 2006 je umrlo 1,8 milijonov ljudi za boleznimi, ki se prenašajo z vodo. Približno 1,1 milijarde ljudi pa ni imelo dostopa do čiste pitne vode. Jasno je, da ljudje, v državah v razvoju, morajo imeti dostop do kakovostne vode v zadostnih količinah. V mnogih nerazvitih državah pa so edini viri vode lokalni potoki, ki pa so velikokrat direktno okuženi z odplakami.


Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "The Benefits of Water". Cleveland Clinic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-01-16. Pridobljeno dne 2007-02-19. 
  2. ^ Research debunks health value of guzzling water. Reuters, April 2008.
  3. ^ H. Valtin, Drink at least eight glasses of water a day." Really? Is there scientific evidence for "8 × 8"? Am J Physiol Regul Integr Comp Physiol 283: R993-R1004, 2002.
  4. ^ Negoianu, Dan; Goldfarb, Stanley (2008). "Just add water" (PDF). J. Am. Soc. Nephrol 19 (6): 1041–1043. doi:10.1681/ASN.2008030274. PMID 18385417. 
  5. ^ Maton, Anthea bj; Jean Hopkins, Charles William McLaughlin, Susan Johnson, Maryanna Quon Warner, David LaHart, Jill D. Wright (1993). Human Biology and Health. Englewood Cliffs, New Jersey, USA: Prentice Hall. ISBN 0-13-981176-1.