Močvirski grad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Grad Calvörde, močvirski grad, upodobljen okoli 1600

Močvirski grad je nižinski grad, ki leži v mokrišču ali močvirju. Uporablja naravno nedostopnost terena kot obrambno prednost. Močvirski gradovi so bili večinoma v teh pokrajinah zgrajeni kot nasip, podobno kot gradišče. V nekaterih krajih je bila zaščita z močvirjem uporabljena le z ene strani, grad pa je bil zgrajen na kopnem, kot je primer Burg Danzig. [1] Večina gradov te vrste so v nižinah rek na vzhodu in severu Baltika in med Spodnjo Saško in Mecklenburgom.

Močvirski gradovi so med najstarejšimi vrstami gradov in so bili zgrajeni v zgodnjem srednjem veku. Na navedenih področjih so jih gradili Slovani. Razmejitev z vodnim gradom je zabrisana.

Švicarski zgodovinarji so določili močvirski grad v najširšem smislu kot sistem, katerega zunanji obrambni sistem kot zaščita temelji na izkoriščanju naravnih ovir, kot so meandrirane reke, močvirja in barja [2] ali je v celoti znotraj teh ovir. Tako lahko razumemo vodni grad kot močvirski grad, saj je zaščiten z naravnimi vodami.

Nekateri znani močvirski gradovi so:

  • Ruševine gradu Weferlingen v Oebisfelde-Weferlingen, Saška - Anhalt.
  • Grad Oebisfelde, najstarejši ohranjeni močvirski grad v Nemčiji [3]
  • Grad Storkow v Storkowu, dežela Brandenburg.
  • Grad Calvörde v Calvördeju, Saška - Anhalt
  • Grad Süpplingenburg, tukaj je rasel vojvoda Saške in kasnejši cesar Svetega rimskega cesarstva Lotar III. Saksonec [4]
  • Prvotno trdnjava, poznejši grad Harburg, je najstarejša arhitekturna priča današnjega Hamburga. Grad je bil večkrat v svoji zgodovini uničen, danes je strukturno močno spremenjen, a še vedno ohranjen.
  • Srednjeveško utrdbo Altenburg (Hanau) je opisal Karl August von Cohausen kot močvirski grad. [5] Ostanki ležijo zahodno od Kinzigheimer Höfsa med Hanauom in Bruchköbelom v okrožju Main-Kinzig, dežela Hessen.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Gustav Köhler: Geschichte der Festungen Danzig und Weichselmünde bis zum Jahre 1814: Erster Teil: Bis zum Jahr 1734, Bremen 2013; S. 3, vgl. Leseprobe
  2. Historischer Verein des Kantons Schwyz: Mitteilungen des Historischen Vereins des Kantons Schwyz, Bände 62-65, Vlg. Einsiedler Anzeiger, Einsiedeln 1969, S. 9-12
  3. Förderprojekte Arhivirano 2015-09-23 na Wayback Machine. bei denkmalschutz.de
  4. Manfred Weber: Die Süpplingenburger Dorfchronik, Süpplingenburg 2002, S. 23-46. Vgl. Leseprobe
  5. K.A.v. Cohausen: Der römische Grenzwall in Deutschland: Militärische und technische Beschreibung desselben, Band 1, Wiesbaden Kreidel 1884. S. 64