Listni zavrtač
Listni zavrtač je žuželka, ki preživi del razvoja tako, da požira tkivo v notranjosti rastlinskega lista, med spodnjo in zgornjo povrhnjico. Oznaka ni sistematska; gre za način prehranjevanja, ki se je razvil ločeno pri ličinkah več nesorodnih skupin žuželk, najpogostejši je pri dvokrilcih, hroščih, metuljih in kožokrilcih.[1][2][3]
Rovi so vidni na zunaj po razbarvanosti, saj ličinka požre gobasto tkivo s klorofilom, ki daje listu barvo, žival sama pa je v notranjosti delno zaščitena pred zunanjimi vplivi in plenilci. Različne skupine zavrtačev so prepoznavne po obliki rovov, ki jih vrtajo po listih:[1]
- serpentinasti rovi se vijejo po listu kot kača in z rastjo ličinke postajajo vedno širši;
- madeži so približno okrogle oblike, pri nekaterih zavrtačih se ta del lista posuši in izboči kot šotor;
- prstasti rovi se žarkasto razširjajo iz sredine;
- ravni rovi (dokaj redki).
Včasih je možno po obliki rova prepoznati družino ali celo vrsto, kateri zavrtač pripada.[3][4]
Posebej na začetku razvoja, ko je ličinka še majhna, se običajno izogiba večjim listnim žilam. Mnogi zavrtači opravijo celoten razvoj znotraj lista in se v rovu tudi zabubijo ter nato kot odrasla žival pregrizejo na površje in zapustijo list. Pri nekaterih metuljih pa gosenica najprej vrta znotraj lista in se v kasnejšem obdobju razvoja pregrize na površje in začne obžirati cel list. Obstaja tudi obraten primer, ko gosenice, ki tvorijo šotoraste madeže, začnejo razvoj na zunanjosti in se v notranjost pregrizejo, ko so že nekoliko večje.[1]
Pomen[uredi | uredi kodo]
Zavrtači s požiranjem listnega tkiva škodujejo rastlini in lahko tudi sprožijo odpadanje listov.[3] Zato zavrtače, ki se prehranjujejo z gospodarsko pomembnimi vrstami rastlin, obravnavamo kot škodljivce in jih zatiramo s pesticidi. Ker se nahajajo v notranjosti lista, so zaščiteni pred kontaktnimi pesticidi in številnimi plenilci, ki sicer izvajajo biološki nadzor, zaradi česar so pridelovalci primorani uporabljati mnogo večje količine pesticidov.[5]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 Cranshaw, Whitney (2008). »Leafminer«. V Capinera, John L. (ur.). Encyclopedia of Entomology (2. izd.). Springer Science+Business Media. str. 2169–2171. ISBN 978-1-4020-6242-1.
- ↑ Gillott, Cedric (2005). »Systematics and Taxonomy«. Entomology (3. izd.). Springer. str. 92. ISBN 978-1-4020-3182-3.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Sinclair, Robyn J.; Hughes, Lesley (2010). »Leaf miners: The hidden herbivores«. Austral Ecology. 35 (3): 300–313. doi:10.1111/j.1442-9993.2009.02039.x.
- ↑ Grimaldi, David; Engel, Michael S. (2005). Evolution of the Insects. Cambridge University Press. str. 656. ISBN 978-0-521-82149-0.
- ↑ Terzidis, Anastasios N.; Wilcockson, Stephen; Leifert, Carlo (2014). »The tomato leaf miner (Tuta absoluta): Conventional pest problem, organic management solutions?«. Organic Agriculture. 4 (1): 43–61. doi:10.1007/s13165-014-0064-4.
