Lingču
| Lingču | |
|---|---|
 Potek prekopa Lingču (temno modra črta) med porečjema Jangceja na vzhodu in Biserne reke na zahodu | |
 | |
| Lega | okrožje Šingan, Guangši |
| Država | China |
| Koordinati | 25°35′56″N 110°41′23″E / 25.598888888889°N 110.68972222222°EKoordinati: 25°35′56″N 110°41′23″E / 25.598888888889°N 110.68972222222°E |
| Specifikacije | |
| Dolžina | 36,4 km |
| Zapornice | 37 |
| Zgodovina | |
| Začetek gradnje | 214 pr. n. št. |
Lingču (poenostavljeno kitajsko: 灵渠; tradicionalno kitajsko: 靈渠; pinjin: Líng Qú), znan tudi kot kanal Dou ali kanal Šjangan je vodni kanal v okrožju Šingan v severozahodnem kotu avtonomne pokrajine Guangši na Kitajskem. Prekop povezuje reko Šjang, ki teče proti severu in se izliva v Jangce, z reko Li, ki teče proti jugu v reko Gui, ter povezuje osrednjo Kitajsko in regijo Lingnan. Prekop je del zgodovinske vodne poti med Jangcejem in delto Biserne reke. Lingču je bil prvi prekop na svetu, ki je povezal dve rečni dolini in omogočil čolnom potovanje 2000 kilometrov daleč od Pekinga do delte Biserne reke. Njegovi glavni projekti so kompleks Glavni kanal, Južni kanal in Severni kanal.[1]
Po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske je bil prekop popolnoma prenovljen in dobro ohranjen kot starodavni projekt. Čeprav ne služi več plovbi in je namakalna funkcija oslabljena, so povezane plovne poti in hidravlični objekti ohranjeni. Danes je prekop Lingču pomembna kulturna dediščina in večnamenski hidravlični projekt, ki služi namakanju, nadzoru poplav, oskrbi z vodo in turizmu.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Leta 214 pr. n. št. je Čin Ši Huang, prvi cesar dinastije Čin (vladal 221–206 pr. n. št.), ukazal zgraditi prekop med rekama Šjang in Li, da bi lahko napadel plemena Baijue na jugu. Prekop, najstarejši kaskadni prekop na svetu, je zasnoval arhitekt Ši Lu (史祿).[1] Vodo je dobival iz reke Šjang. Dolg je 36,4 km. Do leta 825 je bil opremljen s sedemintridesetimi zapornicami. Obstaja jasen zapis iz 12. stoletja, ki opisuje zapornice, nameščene verjetno v 10. ali 11. stoletju.[2] Po prekopu je približno tretjina vode iz reke Šjang stekla v reko Li.[3]
Prekop Lingču je uvrščen na poskusni seznam Unescove svetovne dediščine.[3]
Opis[uredi | uredi kodo]
Glavna filozofija zasnove prekopa je uporaba jezov za dvig nivoja vode reke Šjang, nato pa preusmeritev enega toka (današnji Južni kanal) v zgornji krak reke Li in usmeritev drugega toka skozi nov kanal (današnji Severni kanal), ki vijuga v reko Šjang. Na ta način sta reki povezani, da omogočita komunikacijo med rečnima sistemoma Jangce in Biserne reke. Na vrhu kanala se za preusmerjanje vode in nadzor poplav uporabljajo prelivni jezovi, nasipi in stranski prelivni jezovi. Poleg tega je bil prekop zgrajen z izkopavanjem in gradnjo jezov, stopnja naklona se je zmanjšala z zavoji, uporaba vode je bila nadzorovana z doumen (starodavne zapore) in jezovi, obstoječa naravna vodna pot (nekdanji tok reke Šjang) pa je bila uporabljena za odvajanje poplav. Gre za obsežen projekt z več hidravličnimi objekti in izkoriščanjem vseh razpoložljivih naravnih virov. Prikazuje značilen slog in znanstvene dosežke starodavnih kitajskih hidravličnih projektov.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 The first contour transport canal (PDF), UNESCO Courier, Oktober 1988
- ↑ Ronan, Colin A. (1995), The Shorter Science and Civilisation in China, zv. 5, Cambridge University Press, str. 213ff, ISBN 9780521467735, pridobljeno 23. maja 2012
- ↑ 3,0 3,1 »Lingqu Canal«. UNESCO.
Vir[uredi | uredi kodo]
- Day, Lance and McNeil, Ian . (1996). Biographical Dictionary of the History of Technology. New York: Routledge. ISBN 0-415-06042-7.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
