Komuniciranje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za druge pomene glejte komunikacija

Komunicíranje je sporazumevanje, občevanje, sistem izmenjevanja simbolov ali informacij med informacijskim virom in sprejemnikom. Strokovni izraz »komuniciranje« se uporablja tako v družboslovju kot humanistiki in tehničnih znanosti, na primer v računalništvu, elektrotehniki ipd.

Beseda komuniciranje izhaja iz latinske besede communicare, kar pomeni posvetovati se, razpravljati o nečem, vprašati za nasvet. Komuniciranje je prenos sprejetih simbolov med ljudmi. Ko komunicirajo, ljudje med seboj prenašajo sporočila s pomočjo različnih simbolov (besed, kretenj, govorice telesa, slik…)

Komuniciranje je sestavni del vsakdanjega življenja. Nihče ne more živeti, ne da bi komuniciral z drugimi ljudmi. S komuniciranjem človek spoznava svet, v katerem živi, druge ljudi in sebe samega (spreminja svoja stališča, navade, vrednote, vedenje…). Ljudje se naučijo govoriti in komunicirati s svojimi bližnjimi že v prvih letih življenja. Večina ljudi misli, da se nauči sporazumevati že s tem, ko se nauči govoriti in poslušati. A žal ni tako. Uspešno sporazumevanje med ljudmi ne poteka avtomatično.

V komunikologiji in odnosih z javnostmi razlikujemo štiri razvojne modele v praksi organizacijskega komuniciranja:

Komunikacija je torej proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in interpretirajo sporočila oz. simbole, ki so povezani z določenim pomenom. Je vedno dvosmeren proces, saj je povezana s sočasno medsebojno zaznavo in hkratno medsebojno izmenjavo sporočil.

Komunikacija nam omogoča usklajevanje mnenj, doseganje različnih ciljev, pa tudi vzpostavljanje, vzdrževanje in spreminjanje medosebnih odnosov. Čeprav je veščina komuniciranja najpomembnejša izmed vseh, ki jih ljudje sploh imamo, se je le malokdaj načrtno učimo.

Učinkovito pošiljanje sporočil:

  • sporočilo mora biti razumljivo
  • pošiljatelj mora biti zaupanja vreden
  • pomembna je tudi povratna informacija (feedback) o tem kako je sporočilo vplivalo na prejemnika.

Sodoben človek uporablja pri sporazumevanju veliko število najrazličnejših simbolov:

  • z govorjeno in pisano besedo sporoča drugim svoje misli, čustva in občutke
  • z zvočnimi signali opozarja nase (trobljenje avtomobilistov) ali pa zabava (glasba)
  • slikami, risbami, kipi izraža svoj pogled na svet, izraža lepoto, ki jo občuti
  • s svetlobnimi simboli sporoča pravila (npr. semafor)

Vrste komuniciranja[uredi | uredi kodo]

glede na razdaljo med udeleženci[uredi | uredi kodo]

  • neposredno
  • posredno

glede na število sodelujočih[uredi | uredi kodo]

  • intrapersonalno (komuniciranje s samim seboj)
  • interpersonalno (gre za stike med posamezniki ali skupinami ljudi)
  • javno komuniciranje vključuje zelo širok krog ljudi; ljudje komunicirajo s pomočjo množičnih medijev oziroma sredstev javnega obveščanja (časopisi, revije, plakati, radio, televizija itd).

glede na smer[uredi | uredi kodo]

  • enosmerno: sporočilo potuje v eno smer. Primerno je predvsem za posredovanje preprostih in kratkih sporočil, pri katerih ne more priti do napačnega razumevanja.
  • Dvosmerno: tukaj daje prejemnik sporočila povratne informacije pošiljatelju. Zahteva sicer več časa, vendar je bolj učinkovito.

glede na obliko[uredi | uredi kodo]

  • besedno (verbalno), ki je lahko govorno in pisno
  • nebesedno (neverbalno), kamor sodi vrsta nebesednih sporočil, kot je na primer govorica telesa, zunanji videz poslovnega človeka itd.